FPE Records, 2023

Po razpadu bostonskih Debo Band, ki so svoj čas raziskovali etiopsko glasbo skozi prizmo sodobne glasbene tehnologije, se na sceno vrača iz Afrike izseljeni saksofonist in skladatelj Danny A. Mekonnen s svežim projektom in istoimenskim albumom, dragonchild. Z novim izidom ustvarjalec nadaljuje raziskovanje glasbe, ki se je v mestu Adis Abeba porodila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. To glasbo v tehničnem smislu zaznamuje predvsem povečana uporaba sintetizatorjev zvoka in avtomatiziranih ritmov, vendar pa v svoji vsebini ostaja zvesta tradicionalnim lokalnim lestvicam, frazam in iz njih izhajajočim napevom.

Čeprav je neposredna zgodovinska referenca za projekt dragonchild denimo etiopski glasbenik Mesele Asmamaw, se zdi, da Mekonnen ne pušča vnemar niti drugih panafriških ustvarjalcev. Prav tako je na plošči slišen vpliv nigerijskega pionirja Williama Onyeaborja, predvsem v skladbi Unicode 1200. Gre za specifičen zvok sintetizatorjev in tudi za način nalaganja tekstur v kompoziciji, kar ustvari močno zaznamovano retroatmosfero. Kljub temu da se lahko z evropocentrične pozicije zdi takšna kompozicija naivna ali celo malček outsiderska, je pomembno imeti v mislih, da je ta zvok desetletja polnil dvorane in plesišča Alkebulana. 

Vendar pa se Mekonnen ne ustavi zgolj pri enem trendu. Skozi album pokaže zvočno razgibanost in glasbeno razgledanost z naborom komadov, ki pravzaprav nimajo veliko skupnih žanrskih imenovalcev. To ponazori že razlika med kompozicijo The Source, ki je odločno plesna z večinoma avtomatiziranimi elektronskimi inštrumenti, in kompozicijo LTD, ki jo zaznamujeta saksofon in živa ritem sekcija, s čimer skladatelj uspe prikazati miniaturni portret afrobeat glasbe.

Najbolj izstopajoč moment na celotnem albumu bržkone predstavlja dihotomija med kompozicijama Meditation (Reprise) in Meditation (Ancestor). Poimenovani sta enako, a ločeni s posebnim označevalcem, s čimer predstavljata pogled v prihodnost in preteklost. Reprise predstavlja prihodnost in je zasnovana elektronsko s poudarkom na prelivajočih se in brnečih dolgih tonih, ki jih ustvarjalec posipa s komaj slišnim govorom in ptičjim petjem. Na drugi strani pa je Ancestor, oda saksofonu ali free jazz suita, s katero se ustvarjalec poklanja tako Kutiju kot Coltranu. S kontrastom med obema Mekonnen stopi korak dlje od sproščenih klubskih pesmic, ki predstavljajo večino albuma, v spiritualno in socialno kompleksnost krvne linije afroameriške tradicionalne glasbe. 

Če je bil umetnik pri Debo Band še vedno zvest etiopski zapuščini, lahko zdaj vidimo, da njegova ustvarjalna vizija sega veliko širše. Ne gre več zgolj za reinterpretacijo neke zgodovinske scene v sodobnosti, temveč tudi za pogled v prihodnost, ki ga zaznamujejo prelivajoči se glasbeni vplivi in odmevi, pa tudi skladateljeva osebna rast. Kot izpostavi sam, je dragonchild plod duhovnega prebujenja in ozemljenosti, ki izhaja iz komunikacije z lastnim poreklom. 

Na albumu je Mekonnen uspel ujeti osebno iskrenost, ki sega veliko globlje, kot se sprva zdi. Prav to pa je tudi eden od zapeljivih čarov projekta dragonchild, namreč da poslušalca postopoma vodi skozi skonstruirano afrofuturistično pokrajino. Ta ima poznane atribute, ki jih zaznamo predvsem v obliki simbolike glasbenih trendov, vendar pa se resnična vrednost albuma skriva klišejsko prav v popotovanju skozi svet, ki nam ga ponuja Mekonnen. Kot pri Coltranovi A Love Supreme tam lahko najdemo emancipacijo, ki izvira iz spoja domišljije in resničnosti, discipline in igre, preteklosti in prihodnosti.