Sanje, 2015

Za nenavadnim imenom Drajnarjuva vampa stojita brata Jernej in Tomaž Hostnik, ki sta s prvencem poskrbela za eno lepših letošnjih presenečenj na drugačni domači glasbeni sceni. Jernej igra harmoniko, Tomaž pa klavir, to neobičajno kombinacijo glasbil pa sta vpregla v samosvojo zvočnost, ki obdaja njuna inteligentna, kritična in neposredna besedila, s katerimi sta se spravila na vsakdanje butalnosti na senčni strani Alp. Družbenokritični šanson je kar pravšnji opis njunega početja, ki pa mu moramo pridati pomislek, da bosta s svojim ustvarjanjem gotovo premaknila našo percepcijo in razumevanje šansona.

Fanta prihajata iz Škofje Loke, kar bo najbrž takoj jasno tamkajšnjim prebivalcem, saj prvi del njunega umetniškega imena prihaja iz lokalnega poimenovanja za domačijo, na kateri sta rasla – pri Drajnarjuvih. Drugi del imena pa nima nič kaj opraviti s standardnim pomenom besede vamp, pač pa gre za lokalni izraz, ki opisuje prave vaške mulce. Oba Hostnikova imata za seboj klasično glasbeno izobrazbo. Jernej je leta 2006 zaključil študij harmonike na Univerzi v Gradcu; ta hip poučuje harmoniko na škofjeloški glasbeni šoli ter zaključuje magistrski študij na omenjeni univerzi. Tomaž pa je trenutno študent četrtega letnika klavirja na Univerzi Antona Brucknerja v Linzu, dejaven pa je tudi na literarnem področju.

Oba sta se sicer že glasbeno udejstvovala, a večinoma z rockovskimi ali klasičnimi zasedbami. Skratka, pričujoči duo je njun prvi korak na področju alternativnega šansona in zato toliko bolj občudovanja vreden. Brata Hostnik zvenita namreč kot izkušena stara mačka, tako na izvedbeni kot vsebinski, torej besedilni ravni. Kljub le dvema glasbiloma in občasni rabi nekaj dodatnih inštrumentov sta Hostnikova pikra in jedka besedila odela v pisane odeje. Razpoloženjsko se sukata od komorne resnobnosti do nagajivosti ali zbadljivosti razposajene veselice. Enajst komadov na albumu se izteče v dobre pol ure, kar pomeni, da je veliko komadov kratkih in jedrnatih oziroma da znata Hostnikova učinkovito strniti svoja opazovanja v pravcate zvočne mikrodrame.

V besedilih se domiselno lotita in si privoščita številne nepravilnosti v današnji družbi, grenka rdeča nit pa je neusmiljena kritika nekaterih prislovičnih občih mest povprečnega Slovenca, kot so kompleks majhnosti, fovšija, pohlep, neaktivnost oziroma vodljivost in hlapčevstvo. Slednje zablisne kar neposredno v komadu Na paši, ki se začne z verzom »Mi smo čisto prave krave«. To večno breme slovenskega psihološkega profila je dostikrat upovedeno z nenehnimi zdrahami med levimi in desnimi, našimi in vašimi, rdečimi in belimi … Pesem Hej, brigame!, ki tako z naslovom kot uvodnim citatom na harmoniki napeljuje na znano partizansko pesem, pa »vampoma« služi kot neke vrste manifest, v katerem se izjasnita, da so jima te delitve tuje, oddaljene in preprosto odveč ...

Večino komadov pelje klavir, ki mu harmonika parira bodisi v ritmiziranju bodisi v izpeljavi vodilne melodije. Občasno harmonikar dodaja okrase ali pa se semtertja poda v zelo kratko in učinkovito soliranje. Brata Hostnik sta pesmi premišljeno aranžirala glede na tematiko posamičnih besedil. Tako se komad V baru suka v kabaretsko-norčavem ritmu, medtem ko se denimo Far, ki v precep jemlje duhovnike, pripravno odvrti v dramatično-cirkuški maniri.

Album Je pri nas od nekdaj znano predstavlja svež vetrc na domači glasbeni sceni, ne le šansonjerski ali kantavtorski. Dokazuje namreč, da se da s preprostim, mestoma kar asketskim glasbenim izrazom doseči nujno dinamiko in dramatičnost ter občasno vznesenost, ki jih angažirana besedila potrebujejo. Ne nazadnje gre Hostnikovima priznanje tudi za srčno zavzetost in predanost, s katerima sta brezhibno zlila povedano oziroma odpeto in zaigrano. Kljub kratkosti ponuja album kar nekaj eksplozivnega gradiva, ki bo, upajmo, odmevalo tudi onkraj valovanj alternativnih medijev.