V Tolpi bumov predstavljamo dvojno dozo pankovske energije. Drunk Mums se vračajo s svojim četrtim studijskim albumom Beer Baby, ki je izšel marca letos pri založbi Legless Records, Shooting Daggers pa so februarja pri založbi New Heavy Sound izdale prvenec Love & Rage.

Drunk Mums: Beer Baby (Legless Records, 2024)

Dobrodošli v novi Avstraliji, deželi mulletov, brk, japonk in sproščene zajebancije. Vsaj tako nam jo predstavljajo številni videi na družbenih omrežjih, ki so v zadnjem času preplavili naše feede. Ob takšni živahni idili na ekranih in ob zunanjih temperaturah, ki spominjajo na žgoča avstralska prostranstva, tudi nas prime, da bi s kolegi odprli hladnega Victoria Bitterja in na televiziji poiskali Krokodila Dundeeja, ki se v eni od neštetih ponovitev zagotovo predvaja na katerem od naših komercialnih programov.

Tako k razumevanju avstralske kulturne krajine najverjetneje pristopa večina svetovne populacije, ki je zaradi kratkih videovsebin stereotipne predstave potisnila na raven čiste samoumevnosti. Že res, da si fantje iz zasedbe Drunk Mums  – sodeč po njihovem novem albumu – zjutraj zobe res perejo z najbolj popularno znamko prej omenjenega piva iz njihovega domačega Melbourna, pa vendar nam hkrati odgrnejo zaveso in nas popeljejo v zakulisje teh navidezno idiličnih prikazov dežele tam spodaj. Ko pogledamo onkraj zaigrane realnosti, hitro ugotovimo, da Avstralija nikakor ni sproščen paradiž, kot ga predstavljajo novi internetni trendi, temveč je kompleksna mešanica britanske kolonialne preteklosti in amerikanizirane neoliberalne sedanjosti.

Amerikanizirane neoliberalne sedanjosti se na svojem četrtem dolgometražnem izdelku lotijo Drunk Mums, garažni pankerji, ki so svoje kitarske napitnice začeli ustvarjati leta 2011, leto kasneje pa so vzpostavili sestav, v katerem nastopajo še danes. Bend sestavljajo Jack Doyle s kitaro in vokalom, Dean Whitby z glavno kitaro, Adam Ritchie z basom in fantastično poimenovani Johnny Badlove za bobni. Album Beer Baby je prvi album po šestih letih, v vmesnem obdobju pa je zasedba izdala zgolj singel Adderall. V tujini je bend precej neznan, so pa fantje pravi lokalni junaki v Avstraliji, kjer jih cenijo zaradi njihove sproščene, rahlo pijane energije in zaradi tematik, ukoreninjenih globoko v težavah avstralskega delavskega razreda. Glasbeniki so del zanimive avstralske kitarske scene, ki so jo v veliki meri vzpostavili prav oni, kot zgled pa jih citirajo tudi trenutno najbolj vroči predstavniki avstralskega panka Amyl & the Sniffers, The Pretty Littles in The Chats.

Album Beer Baby odpre cinična himna New Australia, ki nam ob zapomljivih preprostih kitarskih linijah ponudi najbolj poglobljen vpogled v težave avstralske družbe. Te so podobne kot v kateremkoli urbanem središču, ki se sooča z gentrifikacijo. Visoke najemnine, ki iz mestnih središč potiskajo lokalno prebivalstvo in kulturne ustanove, so najbolj v zobeh frontmana Jacka Doyla, ki pa se v značilni avstralski maniri ne jemlje preresno in se v veliki meri zgolj prepušča toku. Njegov glavni problem je, da se v tej novi Avstraliji naj ne bi bilo mogoče zabavati, za kar so krive predvsem visoke cene alkohola. Glavna tema albuma je torej žuranje, obvezno pospremljeno s potoki alkohola in v divjem komadu Mutant tudi z norimi gobami. Toda pri tem ne gre zgolj za nekritičen eskapizem, bend morda ni najbolj politično ozaveščena entiteta, se pa zaveda vsaj tega, da se z gentrifikacijo dvigujejo cene piva in zapirajo njim ljubi bari.

S prvim komadom se vzpostavijo preprosti, toda udarni bobnarski ritmi, ki nas spremljajo skozi celoten album, zasedba pa jih je prevzela neposredno od avstralske institucije, imenovane AC/DC. Zvok benda lahko označimo za pastiš, ki se klanja sedemdesetim letom, ob nepoznavanju zasedbe bi njeno godbo namreč umestili v avstralsko pub rock sceno sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Skladba Slippin' up tako zveni, kot da je bila ustvarjena v legendarnem klubu CBGB's. Zasedba se vseskozi zanaša na pospešene kitarske rokenrol vložke prvega pankovskega vala, ki je v svet pljusknil iz degradiranih predelov Manhattna. Mestoma nas hitro zaporedje kitarskih akordov v kombinaciji s precej pop melodijami spominja na najbolj znane sinove omenjene manhattanske scene Ramonese.

Surov, hripav in pogosto razglašen vokal pevca Jacka Doyla se odlično ujema z ohlapnim stilom benda, ki je zasidran v posvečeni avstralski tradiciji garažnega rokenrola. Izstopajo tudi energični kitarski rifi, denimo v komadu Apocalypse, ki nas takoj spravijo v dobro voljo. Ritem sekcija bobnov in basa zgradi trdno osnovo, ki jo kombinacija hitrih, mestoma podivjanih kitar in kričečih vokalov navidezno poskuša podreti. To daje glasbi posebno nestrukturirano energijo, ki dozdevno visi na robu prepada, v trenutku kolapsa pa vso objestnost ponovno ulovi ritem sekcija, ki glasbo spravi nazaj v ustaljene tirnice. Razen uvoda New Australia lahko besedila na albumu označimo za tipično pankovsko jamranje, ki nejasno in ohlapno napada določen tip avtoritete. Predvsem pa je album poln navijaških napitnic, med katerimi izstopa Livin' at Night s svojimi družno zapetimi refreni.

Glasba, ki jo lahko označimo za nekakšno mešanico Ramonesov in AC/DC, ni zares nova ali prodorna, je pa kljub temu zelo poslušljiva. Drunk Mums na albumu Beer Baby pokažejo zavidljivo formo, ponudijo veliko zapomljivih glasbenih pasaž, morda pa bi si želeli slišati še kakšen komad v stilu skladbe New Australia, ki se ob živahni godbi smelo loti tudi resnejših družbenih problemov in razglasi, da so avstralske sanje v resnici mit. Vsekakor pa je glasba na albumu primerna za sproščeno poslušanje ob pivu, zato zagrabite kozarce in se prepustite energičnim napitnicam albuma Beer Baby.

Shooting Daggers: Love & Rage (New Heavy Sound, 2024)

V drugem delu Tolpe bumov se premikamo k feminističnemu panku londonskega queercore benda Shooting Daggers, ki je letos pri založbi New Heavy Sounds izdal prvenec Love & Rage. Naslov izdelka govori o dialektiki omenjenih čustev, ki se pogosto pretakata eden v drugega. Ljubezen nas pogosto dela besne, Shooting Daggers pa bi rade bes nad družbeno situacijo v Združenem kraljestvu pretvorile v nekaj pozitivnega, v prvi vrsti v ljubezen do sočloveka. Takšna pozitivna usmerjenost panka je v zadnjih letih na Otoku doživela pravi razcvet, zahvaljujoč predvsem Idlesom, ki ljubezen do sebe in drugih mestoma silijo v ospredje že na kar preveč osladen način.

Članice zasedbe, vokalistka in kitaristka Sam Pellegrin, basistka Bea Simion in bobnarka Raquel Alves, so rojene zunaj Velike Britanije, kar jih v kombinaciji z njihovo queerovsko identiteto postavlja na precej ranljivo mesto v toksično-šovinistični in konservativni družbi njihove nove domovine. Svojo jezo nad establišmentom uspešno prelivajo v energijo, ki prekipeva iz njihove glasbe. Prvič so nase opozorile pred dvema letoma z EP-jem Athames, ki je širši javnosti predstavil njihov trd, neposreden hardcore pank zvok s precej melodičnosti. Po izidu EP-ja so veliko vložile predvsem v žive nastope, ker jim je takoj po ustanovitvi leta 2019 pandemija preprečila nabiranje izkušenj na odrih širom Velike Britanije.

Med številnimi nastopi so s pretvarjanjem besa v ljubezen počasi zgradile skupnost, ki jim to ljubezen vrača z zvrhano mero energije in navdušenja. Povezanost s skupnostjo podobno mislečih in energijo, ki pri tem nastane, močno občutimo tudi na prvencu Love & Rage. Album odpre antemičen uvodom v komad Dare, ki nekoliko spominja na hair metal osemdesetih let, k sreči pa pesem po uvodu zamenja tempo in se prepusti bistvu hardcora. Kričeče besedilo »naredi sam« pa nam sporoča osnovno vodilo pankerskega mišljenja, ki se ga držijo Shooting Daggers. Album se začne precej pričakovano, glede na prejšnja dela benda, vendar nam že nekoliko bolj metalsko zveneči komad Smug nakaže, da bomo na albumu slišali precej več kot zgolj trdoživi hardcore, po katerem smo bend poznali doslej. Prvi del albuma, ki še vedno sloni na težkih kitarskih rifih in hitrih tempih, se zaključi s skladbo Wipeout, ki zelo uspešno združi pank in surf rock. Elemente slednjega prepričljivo prilagodi enaindvajsetem stoletju, sproščen vajb kalifornijskih plaž pa pri tem zamenja z intenziteto londonske betonske džungle, po kateri se bend podi s svojimi skejti.

A Guilty Conscience je počasnejši in melanholičen postpankovski komad, ki pokaže žanrski razpon zasedbe in glasu vokalistke. Pokaže tudi, da si Shooting Daggers upajo prebiti okvire panka, bolj ekspanziven in ambientalen zvok pa nas posrka v temačne globine, ki jih ustvari skladba. Med komadi tako najdemo kar veliko variacije, ki ni bila prisotna na njihovem EP-ju. Več je počasnejših in bolj melodičnih skladb, ki so več kot dobrodošle, ker so narejene tako, da se ujamejo z zvokom celotnega albuma. Če so prve štiri skladbe na albumu bolj neposredno pankovske, pa bend v drugem delu plošče predstavi komade, ki so nastajali predvsem pod vplivom postpanka in shoegazea. 

Vseskozi izstopajo energični in strastni vokali Sam Pellegrin, ki največjo raznolikost dosežejo v skladbi Tunnel Vision, ko lahko slišimo vse od kričanja do popolno odpetih visokih tonov. Na tej pesmi velja izpostaviti tudi gruvaški bas, ki stopi v ospredje potem, ko se večino albuma drži bolj v ozadju zvočne palete. Album ima nepričakovano nežnejši zaključek, v katerega nas popelje pesem, ki daje albumu tudi naslov. Love & Rage ima podobno postpankovsko zvočno sliko kot A Guilty Conscience, melanholični kitarski zvok pa se v zaključku pesmi nevpadljivo prelije v kratko klavirsko balado Caves, ki služi kot outro plošče. Album se tako konča na precej izviren način, tako da bi težko našli pank ploščo, ki je v dobrih dvajsetih minutah uspela tako uspešno združiti različne stile, ki se brez večjih motenj pretapljajo eden v drugega.

Zasedba je z debitantskim dolgometražnim albumom razširila glasbeni repertoar. Skladbe na novem albumu so precej raznolike, navdušuje njihova dinamična konstrukcija, ki se izmika prepoznavni pankerski formuli treh akordov in pospešenih rokenrol rifov. Kljub temu pa je zvok benda še vedno globoko zasidran v tem glasbenem žanru, a mu doda izviren pogled na glasbo in svet. Shooting Daggers naredijo veliko z osnovami, kar je konec koncev zaščitni znak panka, ki se nikoli ni skliceval na virtuoznost, temveč je zahteval predvsem veliko energije in strasti. Prav to ima album Love & Rage, s takšnim pristopom in s tako glasbo pa bo skupini Shooting Daggers zagotovo uspelo zgraditi odprto skupnost, ki bo temeljila na ljubezni in medosebnem spoštovanju.