Rough Trade, 2019

Letošnji maj je poleg obilice dežja prinesel še nov, prvi album skupine Amyl and the Sniffers iz avstralskega glavnega mesta. Kdo je Amyl? Kdo snifa? Prvi album? No, odgovori na ta vprašanja so po zaslugah založbe Rough trade danes jasni bistveno večim ljudem kot pred letošnjim majem. Gre torej za četverico avstralcev s pevko Amy Taylor za mikrofonom, Bryceom Wilsonom za bobni, Calumom Newtonom na basu in Declanom Mehrtensom na kitari. Člane zasedbe med seboj veže želja po izražanju na glasen, neotesan način, kritiziranju sistema in vsega, kar sodi zraven, ter ljubezen do poppersov - to je tiste majhne flaškice, v katerih se skriva amilnitrit, najlažje pa jih najdete nekje med rdečimi gumi žogicami za v usta in tistimi največjimi dildoti v vašem najljubšem Venera shopu. Sliši se torej kot nekaj, za kar mnogi pravijo, da je umrlo približno takrat, ko se je rodila naša ljuba država. Punk. 

Amyl and the Sniffers se poslužujejo hitrih, agresivnih, ponavljajočih se rifov. Komadi so kratki, kontekst besedil je jasen, bobnanje je hitro in polno udrihanja po činelah, kitarski soloti žagajo. Vse skupaj poveže še vokal pevke, ki svoje tekste na pol recitirano kriči v mikrofon. Bend v bistvu ne odkriva tople vode. To je najbrž jasno vsakemu od članov in tudi poslušalcem. V svojih komadih delujejo pankersko, njihov punk pa krasijo rifi, ki bi jih z lahkoto lahko uporabili tudi v preprostejših in bolj mirnih rockovskih muzikah. Kot da bi The Frattelies spili nekaj močnega in začeli opevati teme, ki jih morijo dan za dnem. Tak indie punk komad s plate je denimo Starfire 500. Tudi ostali komadi po zgradbi pač ne kažejo kakšne genialne izvirnosti, v komadu Control, recimo, slišimo tisti slavni Chuck Berry rif iz vsakega tretjega rock’n’roll komada od šestdesetih let dalje, ampak bend vleče naprej njihova navidezna svojeglavost, prepričanost v svoj prav in Amyjin velik, čeprav malo sesljav, šop karizme.

Sploh pa punk nikoli ni ciljal na ustvarjalni unikat, vedno je šlo bolj za izražanje stališč, ki jih je lažje slišati, ko je feršterkeraj bolj na glas. To v primeru Amyl and the Sniffers ostaja. Amy v komadih, kot je Gacked on Anger, opisuje svoje bedno low-life življenje, v katerem ji, kot kaže, zaradi nizke plače in višine najemnine ne ostane drugega kot  tisto najboljše zadeto stanje - biti zadet od besa. No, to pa se že sliši bolj našemu času primerno. Lepo število pesmi na plati se vrti okoli osebnih stališč do življenja samega, v komadu Control Amy, denimo, večkrat in jasno pove, kaj ima rada. Rada ima - spoiler alert - kontrolo, ni pa vse tako črno belo in nasilno, očitno se tudi člani tega benda bavijo z ljubezenskimi težavami navadnih smrtnikov, kar je očitno v komadih Angel in Shake Ya. Vrhunec po recenzetovem mnenju album doseže s komadom Cup of Destiny, ki v klasičnem punkovskem trajanju dobrih dveh minut poseže po nekaj več spremembah melodije, kot je nujno za takšne klasične štikle. Spremembe melodije vežejo fajn močni, kratki kitarski vložki. Ti komadu vlivajo energijo, nekaj zmešanosti, občutek kot takrat, ko ti zobozdravnik vrta v zadnje šestke. Boli sicer ne, povzroči pa, da se pesem pridno stopnjuje in konča na vrhuncu.

Je punk sploh še aktualna glasba? Se Amy in kompanjoni res smiselno povežejo s tem gibanjem, ki je po mnenju nekaterih umrl že pred dvajsetimi leti? Po mnenju tukajšnjega recenzenta se. Mladi še vedno premoremo energijo za potrošit, kar je več kot očitno v muziki, ki nam jo dostavlja avstralski četverec, le teme so se spremenile. Žalostno bi bilo, da bi bili vsi, željni takšne, morda malce groteskno dostavljene energije, prikrajšani za glasbo, ki kakršnikoli temi, naj bo ta vesela, destruktivna ali ljubezenska, pripiše strast po dretju, kotaljenju po odru, pljuvanju in vseh ostalih vulgarnostih, ki pridejo zraven, ko Amyl and the Sniffers svoje feršterkerje vklopijo v štrom in končno postanejo to, kar so. Vsaj na odru.