4AD, 2021

Vokal je gonilna sila veliko glasbe in še posebej njene sporočilnosti. Kot inštrument se, ko ga pobliže pogledamo, znajde na zanimivem križišču. Hkrati je najdostopnejši, saj si vsak človek lasti svojega, a hkrati obstaja razlika, kako učinkovito se ga uporablja za izražanje, še posebej glasbeno, in ta razkorak je več kot očiten vsakomur, ki je bil priča kakšnim karaokam. Vokaliziranju lahko pripišemo dve bistveni dimenziji, tonalno ali glasbeno in besedno oziroma sporočilno. Prva naredi glas v inštrument, kot ga poznamo, druga pa ga loči od vseh ostalih. Kaj torej dobimo, če zavržemo tonalno plat in se poslužimo zgolj sporočilnosti? Kako deluje surovi govor v kontekstu glasbe, še posebej take, za katero se to morda zdi kontraintuitivno? Odgovor bomo v tokratni Tolpi bumov iskali prek londonskega post-punk četverca Dry Cleaning in njihove debitantske izdaje New Long Leg. 

Začeti je treba z dejstvom, da raba govorjenja namesto petja v glasbi seveda ni nič novega, še posebej za sceno, ki ji pripadajo Dry Cleaning. Za njeni najbolj udarni imeni, black midi in Black Country, New Road, je govor namreč ključni del glasbene estetike, enako kot sta bila za alternativne bende 90-ih na primer Slint in Sonic Youth, od koder mladi Britanci črpajo inspiracijo. Taka raba govora sega seveda še dlje v zgodovino, vse do zgodnjega dvajsetega stoletja in specifične forme folka in bluesa, označene kot talking blues, katere značilna elementa družbene kritike in premišljenega humorja sta prisotna tudi vsa ta leta kasneje v žanru, ki takšni glasbi na prvo žogo ni zelo blizu. Kljub dejstvu, da se angleški post-punk bendi vedno bolj nagibajo h govorjenju, se mu ne predajo popolnoma, kot to storijo Dry Cleaning.

Florence Shaw, glavna govorka Dry Cleaning, kot frontwoman zasedbe nastopa suvereno z izpiljeno persono navidezne negotovosti in suhega smisla za humor. Njena besedila zvenijo kot izliv internega monologa, na momente tudi kot glas, ki ti ob pogledu na prepad reče skoči, in tvorijo navidezno nepovezane segmente, ki se kljub posamični nesmiselnosti vseeno povežejo v neko širšo celoto. Včasih ji to uspe narediti z več smisla in v prid močnejše sporočilnosti, kot na primer v skladbi Unsmart Lady, ko izjave, s katerimi so jo kot žensko podcenjevali, obrne v svoj prid. Toda drugod pogosto zaide v nesmisle, iz katerih se ne uspe prebiti do nekega konkretnega sporočila, kljub temu da jezik uporabi na zanimiv in nepričakovan način. Taka ekskluzivna raba govorjenja zna mejiti na kurioziteto, pravzaprav pa je tista, ki izstopa in nas sprva pritegne k poslušanju Dry Cleaning. A glasba, ki jo kreirajo preostali člani skupine, predstavlja to, zaradi česar vztrajamo pri poslušanju. 

Divje ter domiselno igranje kitarista Toma Dowsa predstavlja edini resnično melodični element glasbe, ki kljub temu celovito zapolni zvočni prostor. Prepričljivo drsi iz zapomnljivih kitarskih rifov v udarne akorde in kljub precej nezapleteni strukturi komadov znotraj specifičnih delov vseeno vpelje precejšnjo mero progresije, ki je nedvomno posledica tega, da njihovi komadi nastajajo iz jammanja. Ko se vokal umakne iz zvočnega prostora, Dowsu podlago za prosto in udarno igranje omogočata ritem sekciji bobnarja Nicka Buxtona in basista Lewisa Maynarda, ki po svoji urgentnosti in odličnem groovu spominjata na newyorške Parquet Courts.

Dvainštiridesetminutni album je kljub enostavnim gradnikom vseeno dovolj raznolik, da poslušalčevo pozornost obdrži do konca. Za vsakim vogalom nas pričaka nova kitarska forica in nova absurdna izjava. Toda v kontekstu lastnega žanra in scene, specifično v primerjavi s prej omenjenima black midi in Black Country, New Road, pri katerih govorjenje predstavlja zgolj en aspekt vokalistovega izraza, uporabljen bolj kot vodilo po kompleksnih strukturah in orodje za grajenje napetosti, je predanost govoru Dry Cleaning omogočila postavitev besedil in kitarskih rifov v ospredje, kjer kot bandovi najmočnejši točki tudi pravilno prideta najbolje do izraza. Prav tako je ta predanost bendu odprla določena vrata v smislu izpostavitve in kreiranja lastne niše znotraj izredno nasičenega žanra, album New Long Leg pa predstavlja odlično odskočno desko za njihovo nadaljnje delovanje.