Dubzilla: Dub Naturalis

Dubzilla: Dub Naturalis

Recenzija izdelka
17. 4. 2014 - 19.00

ZARŠ, 2014

 

Dubzilla, novomeški dub kolektiv, so nastali leta 2006, a preboj so dosegli s Klubskim maratonom Radia Študent. Hitro so se umestili med sluhovode domačega občinstva, kar jim je uspelo s tesnim prepletom zamaščenega duba s širšimi post rockerskimi formami ter natančno umeščenimi sempli. Ob tem so se na položaj zastavonoš domačega duba prebili s številnimi koncertnimi nastopi, ki so se dolgo kopičili, preden so ponudili svojo prvo studijsko izdajo leta 2011, ki je izšla pri Založbi Radia Študent. S to izdajo so se prikazali kot premišljen in tehnično dovršen dub kolektiv, katerega glasba poleg dodelane forme tudi ne izgublja občutka za subtilnost in širok spekter raziskovanja po globokih zvočnih odmevih.

Nekje v tej maniri se nadaljuje tudi njihova druga studijska izdaja Dub Naturalis, ki je bila posneta v kmečkem okolju na kmetiji Društva za ohranjanje podeželske dediščine Belčji vrh v Beli krajini, kar sovpada z idejo avtohtonega, domačega duba. Ob tem pa se nov album malenkostno odmika od slovenske forme, ki je zaznamovala njihov prvenec. Tokrat namreč na plošči slišimo bistveno manj slovenske besede, saj slišimo posemplane vzorce v angleškem jeziku. Edini slovenski teksti so tako v komadu zmagovita dirka, na katerem slišimo gostujočega Klemna Klemna. Ob tem kombinacija globokega dubovskega zvočenja, ki ga Dubzilla po potrebi naredijo zadosti agresivnega, ter Klemnovega hrapavega in neposrednega vokala deluje v usklajeni simbiozi, h kateri je s skrečanjem prispeval tudi Simon Stojko Falk. Poleg gostujočih glasbenikov album zaznamuje še to, da so ga Dubzilla posneli izključno na analogne inštrumente in tako rekoč v živo. S tem so dosegli, da album nosi svoj tok, v katerega so ujete pesmi in se tako kot na prvencu smiselno dograjujejo v med seboj povezano zvočno zmes.

Ob tem se Dub Naturalis sliši bolj zrelo, saj je zvok še malo bolj utesnjen in dodelan, a obenem ostaja odprt do širših zvočnih krajin. Dubzilla sprejmejo širok spekter glasbenih tokov, a jih med seboj povezujejo z izredno mehkobo in prefinjenim utripom. K igrivosti in tudi bolj zagruvani zvočnosti prispevajo orgle wurlitzer. Že pri uvodnem komadu z naslovom Dublajkov nas Dubzilla izstrelijo na dolgo potovanje, pa čeprav uvodne violine ne nakazujejo, da se bomo kmalu znašli v širokem spektru kozmičnega duba. A če v prvem delu pesmi še sproščeno ter breztežno lebdimo, nas kasneje v orbito posrka težnost odločnega beata, ki je podkrepljen z agresivnim vokalom. Pesmi na albumu so razmeroma dolge, tako da je znotraj njih zadosti prostora za raznolika post rockerska valovanja, kot na primer v pesmi Kally Dub, ki je sprva razigrana skozi zvok orgel in kitarskih tonov, a se kasneje popolnoma umiri, nato pa sledi počasno zvočno plastenje in nalaganje novih glasbenih tokov. Na mestih, kjer Dub Naturalis doseže tršo, bolj rockersko formo, se spomnimo na francoski dub band Guns of Brixton, spet drugje pa nas prepričajo z igrivostjo ali z lebdenjem skozi prostor.

Dub Naturalis, drugi studijski album domačih Dubzilla, prinaša še bolj zgoščeno zvočno sliko s širokim spektrom glasbenih vplivov. Kljub bolj strnjeni glasbeni formi novomeški kolektiv ohranja občutek za širino in svežino zvoka, kjer konstanten preplet raznolikih zvočnih tokov ustvarja nadvse dinamično zvočno podobo albuma.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness