* In tako Martin Krpan po ogledu starih jugoslovanskih filmov ni rešil Rdeče Kapice pred volkom, ampak raje začiliral na jasi ob robu gozda. Verjetno z baso v roki. Nekako tako bi lahko v vsebinskem smislu povzeli dolgometražni prvenec podgurskih dubarjev, Dubzille, ki je pred kratkim izšla pri Založbi Radia Študent.



Seveda pa je tu še veliko več. Dubzilla je eden tistih bandov, ki so po sodelovanju na Klubskem maratonu leta 2008 resnično zaživeli, čeprav se to kaže postopno – vrhunec ustvarjanja pa je ravno izdaja pričujoče plošče. Kljub temu, da skupaj ustvarjajo že od leta 2006, smo njihov prvenec dobili šele zdaj. A kot se je izkazalo, je bolje, da se to zgodi počasi in izpiljeno kot pa hitro in posiljeno. Založba Radia Študent je tako končno izdala ploščo, ki poteši tudi ušesa, naravnana na subtilnejše pozibavanje v prijaznih ritmih duba, zaradi česar bi si upali trditi, da si obeta tudi širši krog poslušalcev.



Novomeški kolektiv, ki ga na tej frekvenci sicer ni potrebno posebej predstavljati, ostaja zvest svojemu dubovsko naravnanemu zvoku, ta pa je na samopoimenovani plošči povsem dodelan in tehnično dovršen. Kot je že znano, Dubzilla svoje glasbe ne želi predalčkati in tega tudi sami nočemo početi, a je vseeno skupni imenovalec vseh komadov na pričujoči plati dub. Zasedba je sestavila pravi recept za zvočno gibanico, torej razgibano celoto, ki so jo začinili z različnimi sempli – od Rdeče Kapice, Martina Krpana pa do semplov, vzetih iz filmov iz domačega in sosednjega okolja. V tem smislu je potrebno pohvaliti zlitje glasbe in semplov, ki je vsekakor preseženo v komadu Rdeča Kapica v linearni rotaciji, kjer je glasba zadetek v črno in odlična kulisa za to pravljico.



Če pogledamo Dubzillin prvenec kot celoto, hitro ugotovimo, da je zastavljen docela premišljeno. Na splošno se komadi skorajda prelivajo drug v drugega, zarezo lahko slišimo le v komadu 0->∞, katerega začetek preseka harmonijo plošče. Po otvoritvi s cerkvenimi zvonovi pa zajadramo v hudičevo mašo in ostre melodije, ki ustvarijo dobro podlago za glasbeno pravljico, ki jo Dubzilla pripoveduje. V Zlatnih stijenah poseže kolektiv – v dubovski maniri - tudi po bolj realnih temah na področju družbene preteklosti, ki pa se z našo sedanjostjo še vedno prepleta. A takoj zatem na pomoč prihiti Martin Krpan, ki ponovno razbije kakršna koli pričakovanja, ki bi si jih poslušalec lahko ustvaril. Pravo dubovsko lebdenje, ki z izbranimi sempli dobi domačo noto, kar sicer že na celotni plati dobro funkcionira.



Dubzilla rada pokuka tudi v druge glasbene estetike, s čimer je bend dosegel razgibano plato in se v velikem loku izognil enoličnosti, kamor dub plošče rade zapadejo. Tako so recimo v komadu Tribe stopnjevali napetost od subtilnih pasaž k angažiranemu govoru, ki ga pospremi žagajoča podlaga. Strukturna raznolikost znotraj posameznih skladb je tista, ki poskrbi za to, da komadi – prav vsi so dolgi namreč najmanj 5 minut – ne zapadejo v rutino.



Zanimivo je, da smo v poplavi novejših glasbenih žanrov v Sloveniji v dobrem mesecu dni dobili kar dve dubovski plošči. Lahko bi rekli: končno! Tudi na tej frekvenci pred kratkim predstavljena kompilacija Frajton Dub, ki je izšla pod okriljem mariborske založbe Kibla, je z zvoki frajtonarice in s svobodno interpretacijo duba ustvarila podstat za lokalno obarvano vejo tega žanra, ki je pri nas prisoten že kar nekaj časa. Zdelo se je celo, da so njegovi zlati časi mimo. Dubzilla pa je s svojim prvencem ponudila še drugače obarvan »domači« dub. Če se bo lokalna glasbena scena tako razvijala še naprej, se nimamo bati prav ničesar. Govorimo namreč o eni boljših plošč, ki je obogatila slovensko glasbo v letošnjem letu. Kaj drugega, kot da z našpičenimi ušesi spremljamo Dubzillino glasbo tudi v prihodnje, nam torej ne preostane.



pripravila Jelena Mikloš