EAGLE TWIN: THE THUNDERING HEARD

Southern Lord, 2018

Po triletnem zatišju se na Radiu Študent ponovno posvečamo topotu dvojca Eagle Twin, ki se tokrat vrača s svojim tretjim dolgometražcem The Thundering Heard: Songs Of Hoof And Horn, a tokrat se mu prvič posvečamu tudi v osrednjem kritiškem formatu Tolpe bumov. Orlja dvojčka nikakor nista neznanka, nekakšno presenečenje ali skrita novost, še posebej ne pri ljubiteljih mastnih, debelih, zamazanih in okroglih linij, ki se valijo s tršimi odvodi metalskih doom, sludge in stoner zvrsti. Duo iz Salt Lake Cityja sestavljata Gentry Densley in Tyler Smith, ki sta zasedbo ustanovila v letu 2006 in jo s prvencem The Unkindness Of Crows tri leta kasneje odpeljala iz zaprisege repetitivnemu naslanjanju na glavni riff v veliko bolj odprte zloženke, s katerimi se nepredvidljivost kopiči v nedogled, vse v minimalistični instrumentalni postavi kitara-boben. Grajenje masivnosti zvoka je predvsem Densleyjeva obsesija, ki jo je pripeljal do mere, ko bo marsikdo ob predvajanju njunih skladb podvomil v dejstvo, da gre le za igranje dveh ljudi, dokler, če ima to možnost, ne bo videl tega buma tudi v živo. In kdor je bil pred tremi leti na njunem koncertu v postojnskem MCP-ju, zelo dobro ve, na kaj namigujemo.

Eagle Twin poleg glasne in bučne glasbe prisegata tudi na mitologijo, folkloro, poezijo, predvsem pa na domišljijo, s katero Densley kot dolgoletni zaporniški knjižničar oblikuje svoje idejno močne in mogočne napeljave za pesmi, ki jih nato izrazi z gromkim raskavim kričanjem ali grlenim petjem. Pesmi zasedbe Eagle Twin se najpogosteje držijo favne znotraj mitološke motivike. Če smo bili s prvencem The Unkindness Of Crows priča opevanju vran in krokarjev, ob nasledniku The Feather Tipped The Serpent's Scale transformaciji omenjenih letalcev v kače z rogovi, se s tokrat obravnavanim The Thundering Heard nadaljevanje usmerja k indijanski plemenski mitologiji in v njej vključenemu čaščenju veličastnih živali. Tu zdaj srečamo bizone, viloroge, lose in druge živali, ki krasijo tudi naslovnico albuma. Kot pravita sama, gre za iskanje smisla ob ekološkem kolapsu ter za občutek nemoči ob premoči narave in hkratno občudovanje le-te.

The Thundering Heard so štirje komadi bučnih prijemov, Smithovih bobnarskih prepihov in Densleyevih raztrganih, dvoumnih avant-solaž. Kjer te stojijo, tam največkrat nimajo samostojne vloge, temveč se pojavijo kar ob glavnem riffu, katerega temelje na nek način tudi prekopljejo v nove variacije. To je gotovo ena krepkejših vrlin tandema, ki prihrumi na dan že v uvodnem komadu Quanah Un Rama. Pesmi, ki je v naslovu posvečena zadnjemu poglavarju indijanskega plemena Komanči Quanahu Parkerju in njegovemu pričevanju o velikem belem bizonu s krili, ki ga je zadela strela, ter o živalih, bežečih pred iz tal rastočimi rogovji. Tako kot je bila bujna domišljija poglavarja in borca za legalizacijo pejotla, tako bujna je tudi domišljija dvojca Eagle Twin, ki s svojo interpretacijo uspeta ohraniti oluščeno zgodbo kot celo še bolj skrivnostno, tako v besedilnem kot tudi glasbenem smislu. Sledi najbolj umirjena in dinamična pesem Elk Wolfv Hymn, v kateri se s čistim kitarskim ubiranjem, opraskanim vokalom in nevpadljivimi bobni dramaturški klanec nezavedno vzpenja vse tja do poslednjega topota. Prvi singl s plošče - Heavy Hoof je bil sploh prvi komad Eagle Twin, ki ga je duo tudi predstavil Gregu Andersonu iz založbe Southern Lord ko mu je predlagal izdajo albuma, a ta nato do zdaj ni našel mesta na njunih izdajah. Gre za morda najbolj poravnan in prepoznaven komad, če lahko v kontekstu Eagle Twin sploh zatrdimo kaj takega. Močna bobnarska udrihanja, debel večdimenzionalen vokal in blatno zapackane kitare z vmesnimi strunskimi kriki in ječanji, ki se nato nadaljujejo v skoraj petnajstminutno doomersko epopejo dobrodošlih odprto prehlajenih solaž - Antlers of Lightning.

S svojim tretjim polnomastnim albumom Eagle Twin stojita na apokaliptičnih tleh trdneje kot kdajkoli prej. Po šestih letih in z novim konceptom folklore ter mitologije njuno šamanstvo in domišljijsko preroštvo zdaj prodirata dlje od začrtanih meja doom in sludge predalov, čeprav so tudi ti v splošnem iz dneva v dan ohlapnejši. V smislu zanimivega rivalstva primerjati Eagle Twin z novimi Sleep ali z neandertalskimi doomerji Conan je res brezveze, to so namreč različni svetovi in najverjetneje tudi druga obdobja. Ob vseh animalističnih podobah, flori in favni pa ju morda lahko okličemo tudi za kaskadski doom bend.