Tan Cressida in Warner, 2022

Earl Sweatshirt je že daleč pred svojo polnoletnostjo postal del raperske mitologije. Rapersko-rolkarska predmestna mladež Los Angelesa, zbrana pod imenom Odd Future, polna otročjih domislic in zbadljivk, je hote ali nehote postala doslej edina kandidatka, da postane novi Wu-Tang Clan. Paralel je bilo nešteto. Odd Future so bili združba z jasno postavljeno glavo imperija. Kar je bil pri Wu-Tang Clanih RZA, je bil pri Odd Future Tyler, the Creator. Oba šefa in producenta, ki sta okrog sebe zbrala ekipo sposobnih posameznikov, delujočih tako solistično kot znotraj osnovne zasedbe, sta se kasneje soočala z mnogimi obtožbami o tem, kako sta vodila svoja kolektiva. Še bolj pomembno je, da sta se oba kolektiva karakterizirala z nečim, kar je bilo za tisti čas precej glasbeno nekonvencionalno in drugačno. Če so Wu-Tangi s svojo oblačilno linijo iz sebe naredili blagovno znamko in celo odprli svojo trgovino, kar je bilo v tistem času praktično nepojmljivo, je naslednji tovrstni preboj dvajset let kasneje uspel ravno kolektivu Odd Future. 

Glavna razlika med kolektivoma je bila v tem, da so imeli Wu-Tangi več briljantnih posameznikov, ki so lahko zablesteli v vsakem trenutku, pri Odd Future pa so močno izstopali le trije, in sicer Tyler, the Creator, Earl Sweatshirt in Frank Ocean. Obstaja pa še ena pomembna razlika, saj Wu-Tangi pravzaprav nikoli niso razpadli, za razpad Odd Futura pa sta najbolj zaslužna ravno njegova protagonista. Zgodovina majic in mita slogana »Free Earl« opominja na obdobje, ko praktično nihče ni vedel, kam je čez noč izginil nepolnoletni Earl na višku svoje slave. 

Kako leto po nepričakovanem izginotju se je vrnil s Samoe, kamor ga je poslala njegova mati, sicer univerzitetna profesorica, ki se je zbala, da se njen sin preveč razdaja traparijam in drogam. Po letu internetnega in koncertnega dretja »Free Earl« se je Earl vrnil spremenjen, nekako nepričakovano zrel in odrasel, in je kaj kmalu zaplul v solistične vode, kamor pa mu večina njegovih prvotnih poslušalcev ni sledila. Earl je na svojo stran pridobi(va)l bolj zrelo, odraslo publiko in poslušalce depresivnih in bolj kompleksnih raperskih besedil. Njegovo umetniško mojstrstvo, znotraj katerega se stilsko spreminja praktično z vsako novo izdajo, kaže bolj na konsistentno raziskovanje življenja in glasbenega ustvarjanja kot na zadrževanje v coni uspeha in udobja.

Tehnično je bil venomer odlično podkovan. S svojim depresivnim, a raznolikim tokom besed je ustvarjal vzdušje, ki so mu sledili močno abstraktni, temačni, mestoma jezni in melanholični besedni rafali, prisotni tudi na novi plošči. Za tokratni album Sick!, za katerega je potreboval kar dobra tri leta in znova ne presega niti polurne časovne znamke, pa je stvar vendarle zapakiral v malce lahkotnejšo in doslej najmanj enigmatično in najbolj naravnost spisano obliko. To seveda ne pomeni, da gre za kako lahkotno poslušalsko izkušnjo, pri kateri bi ob prvem poslušanju odpakirali vse bravure, ki jih Earl premore, temveč gre zgolj za po njegovih merilih najdostopnejšo ploščo doslej. Besedila ostajajo abstraktna, močno kreativna in večpomenska, kar poslušalcu večkrat omogoči lastno interpretacijo povedanega, a njihova največja zmaga se skriva v tem, da praktično ni t. i. praznih vrstic. Z močnimi in doslednimi enovrstičnicami nam pove več, kot nekateri raperji povedo v celi kitici ali celo v kompletni kompoziciji. 

S kirurško natančnostjo spretno paradira po slikovitih besedilih, polnih samorefleksije ter pogledov v prihodnost in preteklost, ki se jih loteva na precej poetski način. V besedilih je še kako vidna bolečina, a je hkrati Earlu po dolgem času od nekod posijalo sonce, saj je Sick! mentalno najbolj stabilna in najbolj pozitivna plošča njegove kariere. Na njej se poleg lastnega mentalnega stanja, socialnega komentiranja, uspehov, izogibanja travmam, razmišljanja o materi in dedkovi demenci, borbe z bolečino in demoni presenetljivo zateka tudi k premislekom o lastnem delu, o zapuščini in o priložnostih, ki so pred njim.

Iznajdljiva besedila seveda rad začini z misterioznimi, kompliciranimi in temačnimi abstrakcijami, a za razliko od svojih predhodnih del tokrat večkrat preide od bolečine k umirjenosti. Vpelje tudi nekaj sarkastičnega humorja, vse skupaj pa gradi iz precej udobnega naslonjača, saj je vajen izolacije, že odkar ga je mati poslala na Samoo, in ga je zato korona prizadela manj kot večino. Zdi se, da je ravno to lahkotnejše soočanje s covidom-19, ta navajenost odmika od ljudi in introvertiranost najmočneje vplivala na to, da se je Earl v tej situaciji znašel precej bolje in da zveni kot nekakšen starec, poln življenjskih modrosti, čeprav še ni vstopil niti v tretje desetletje svojega življenja.

S svojimi raznolikimi in vitalnimi referencami ter besednimi igrami se vtaplja v svet temačnih, melanholičnih in atmosferskih podlag, razbohotenih od minimalističnega, brezbobnarskega lo-fija, pa vse do raznih avantgardnih in bolj klasičnih, modernih trapovskih usedlin, s katerimi ne more uiti iz sveta alternativnega in eksperimentalnega hiphopa. Strukturno tako znova posega po nekonvencionalni, brezrefrenski estetiki, v kateri občasno zmore le eno, a zato toliko bolj bogato kitico, s to razliko, da se od nekaterih predhodnikov sonično besedila bolj povežejo z glasbo, čeravno glavni del albuma ostaja verbalna stran. Kratki, jedrnati in fragmentirani zatripani beati so grajeni iz hipnotičnih loopov, ki jih produkcijska ekipa, s producentom iz Earlovega kampa založbe Tan Cressida Black Noi$om na čelu, bogati z otožnimi klavirskimi izseki, vokalnimi vzorci, pa tudi manj opaznimi udarjajočimi snari, kicki in hi-hati, izraslimi na estetiki Rolandove osemstoosmice.

Zlobnega, navihanega in odrezavega junca Earla z začetka kariere smo odpisali že dolgo nazaj, zato pa smo dobili Earla, ki je svoje vstajenje doživel na poti v odraslost in z rojstvom sina, ki ga sicer na albumu v nasprotju z raperskimi navadami ne omenja, tudi dokončno odrasel in postal moder mož zdravih premislekov o stanju duha. To seveda ne pomeni, da sem ter tja ne izusti kake zabavne vrstice, hvalisave ali arogantne izjave, a v prvi vrsti nam predaja svoje premisleke in emocije ter s tem izziva poslušalce k večkratnemu poslušanju in dešifriranju povedanega. Podajanje introspektivnih besedil še naprej ostaja monotono, a so zato sheme rim dodelane in unikatne, tok besed natančen in izvedba premišljena. Za poslušanje albuma moraš biti v pravem razpoloženju, spočit in osredotočen, saj so besedila zgoščena, neverjetno polna in intenzivna.

Earl nas je spet počastil s ploščo, katere besedila bomo razvozlavali še dolgo in na kateri pušča pot svobodni interpretaciji poslušalca. Mentalno najbolje pripravljen se je Earl še enkrat več skozi slikovito, kompleksno celoto odpravil hipnotizirat in izzivat poslušalca ter mu predat čustva brez čudaških izpadov. Vsekakor gre za njegov najdostopnejši projekt, ki sicer ponuja nekaj avantgardnih tendenc, a so ideje na njem kompleksne, najsvetlejše in z največ upanja doslej. Seveda abstraktnost ni umanjkala, če ne drugega, sta je vsaj ščepec pripeljala še Armand Hammer oz. Billy Woods in Elucid, ki bi praktično morala naslednji projekt posneti kar skupaj z Earlom, saj je ravno skladba z njima vrhunec albuma. Earl ostaja vitalen in vse bolj razume poslušalca, kar se vidi že pri dojemanju uvodne kompozicije, s katero nastavi vzdušje, ki mu sledi do konca. Sick! sicer ni njegova najboljša plata, a z njo konsistentno nadaljuje pot odraščanja, na kateri po dolgem času reflektira tudi pozitivne občutke. Še ena mojstrovina najboljšega raperja svoje generacije.