Tan Cressida, Warner, 2023

Dolgo se je šušljalo, že avgusta se je izdalo – do širših množic pa priplavalo z nekaj zamude. Z začetkom oktobra je na pretočnih platformah pod okriljem založbe Tan Cressida izpod peres čikaškega rimarja Earla Sweatshirta in kalifornijskega producenta The Alchemista luč dneva ugledala nova plošča Voir Dire. Naveza obeh plodovitih podtalnežev traja že dobro desetletje, vendar sta večinoma sodelovala v singlih – komad tu, komad tam. Nazadnje smo dvojico ujeli na Alchemistovem predlani izdanem mikstejpu This Thing of Ours, že takrat pa se je na veliko govorilo o skritem albumu, o mističnem dolgometražnem sodelovanju, zakopanem med ostružki s tal mojstrovega studia. Voir Dire je ta čislana trofeja, ta manifestacija dolgotrajnih upov o konkretnejšem sodelovanju. Scenska ljubljenca s polja modernega hip hopa sta v rokah držala suho zlato za težkokategorniške fene, toda izkušnjo je kaj kmalu očrnila polomija, ki je spremljala njen izvirni izid.

Plošča je izšla na ekskluzivni, relativno neznani platformi Gala Music, ki se v božjem letu 2023 še vedno bavi z zdaj že kar fosilskim fenomenom NFT-jev. Brez drame, vsak dober registriran uporabnik je lahko albumu seveda prisluhnil zastonj, bolščeč v utripajoče ponudbe za ekskluzivne glasbene videe, kratke črno-bele animacije in celo večerjo ter smouksešn z obema zvezdniškima nadobudnežema. Ob nakupu skladb, ki so krožile za cirka dvesto evrov, je bilo mogoče z njimi trgovati po čudno zagonetenem sistemu popularnosti, vezanem na kriptovalutno vrednost vsakega posamičnega poslušanja. Več kot poslušaš, bliže si džoli s svojima najljubšima idoloma – več tisoč evrov, potrebnih za nakup vseh drobtinic z nove plošče, je pač kolateralna škoda. Težko izpostavimo, kaj točno je motiviralo dvojico za tako porazno marketinško kampanjo, dokler se ne ozremo po stotinah spletnih uporabnikov, ki so bili pripravljeni za košček plate odšteti malo premoženje. Ne se sekirat – kot je izpostavil spletni komentar na platformi Reddit, bo plošča raje prebila slovito platinasto mejo na Soulseeku. 

Kakšno besedo se spodobi posvetiti tudi kratki, a roko na srce izredno sladki poslušalski izkušnji sami po sebi. Zdaj, ko se je po koncu poletja plata prebila na večje platforme – z izjemo Bandcampa, počivaj v miru – se lahko dokončno prepustimo neobremenjenemu užitku. Voir Dire v dobesednem prevodu iz stare francoščine pomeni govori resnico – v svojem aplikativnem, pravnem kontekstu pa se navezuje na proces sodbe znotraj sodbe, pri čemer se priče in porotniki za hip znajdejo na drugi strani mašinerijskega procesa izluščevanja priznanj. Izpovedna samorefleksija, prikazana skozi umeščene izseke sodnega procesa, predstavlja temeljni kamen nove plošče – temelj, na katerem je zrasla Earlova sreča. Kronično zdeprani Earl, ki je prebrodil marsikatere tegobe od Doris in I Don't Like Shit, I Don't Go Outside dalje, si je končno dopustil za hipec počiti na lovorikah svojih prehojenih kilometrov. Voir Dire ne vsebuje nekih hudih korakov v neznano in prevpraševanj con udobja, kakršne smo lahko opazili na v svežino zazrtih platah Feet of Clay in Sick!. Namesto tega The Alchemist ponudi zase značilno selekcijo razigranih semplov in prevleko kasetastih šumov. Zvočna plat albuma pričara nostalgično, zasanjano udobje – aspekte, ki so bili dolgo neznačilni za venomer prevprašujočega Earla. 

Kombinacija deluje na vseh nivojih. Novo gledišče sproščenega uspeha, do katerega je Earl lezel tako dolgo, se izkaže za udoben sedež. Plošča je polna majhnih bleščic, refleksij o odraščanju, družinskih odnosih in depresiji, ki pa so navidez naključno posute med polja popkulturnih referenc, besednih igric in samonanašalnih šal. V skladbi Vin Scully obuja spomine na prepire z matero, s katero je po dolgih letih vzpostavil razumevajoč odnos. V komadu Sentry z Newyorčanom MIKE-om omenja postkolonialne in strukturne tenzije črnskega življenja in razmišlja o svojih južnoafriških koreninah, kasneje se v All the Small Things spominja paralizirajočega stičišča depresije in slave, skozi katerega se je prebijal s hudimi težavami. Earlova sproščenost pri soočanju s preteklostjo in s samim seboj nikdar ne deluje odmaknjeno in ceneno – svoj mozaik intime plete s suverenostjo, ki pritiče njegovi novonajdeni sreči. 

Na Voir Dire je srž Earlove reperske obrti osebni spomin, prepleten s simbolizmom postkolonialne borbe, samozadostnosti in optimizma – s simbolizmom, ki je do Earla samega pricurljal po dobrem desetletju ustvarjanja. Ljudje spoznavamo in iščemo sami sebe z dobro mero retrospektive – čikaški virtuozo pri tem ni izjema. S semplom južnoafriške aktivistke in umetnice Miriam Makeba v skladbi Free the Ruler napove, da je pripravljen svoja odkritja deliti: Samo poskušam jih prepričati, da me razumejo kot osebo. Čeprav ne podira meja in ne pluje po vodah hude abstrakcije, ga je osvežujoče slišati pomirjenega.