Chemical X, 2023

Okrog glasbenice Eartheater se je v zadnjih letih zgradilo nekakšno kultno poslušalstvo zdravljenih pop fenov, ki se zatekajo k eksperimentalnim elektronskim atmosferam, in zdravljenih pretencioznih alternativcev, ki sprejemajo pop elemente – ker je pač prav Eartheater preprosto nekaj drugega. S tem razlogom smo jo sporadično pokrivali tudi na Radiu študent. Nahaja se v tej umestnosti, ki gradi most med čudaki obeh polov – pop pristašev in alternativnih znanstvenikov. Poleg tega, da uspe njeni glasbi potešiti specifično poslušalstvo subkulturno širokega spektra, se znotraj njene folklorne pripovedi gradi tudi nekakšen mističen simbolni svet. Sestavljen je iz osnovnih elementov vode, zraka, zemlje in ognja. Vsak album naj bi častil in simbolno središčil en element ter predstavljal njegove metamorfozne transformacijske potenciale. Album RIP Christalis je bil zemlja, Trinity voda, Phoenix ogenj in morda je torej njen novi album Powders poklon elementu zraka, zemlje, nobenemu ali pa obema.

Eartheater je vabljiva prav zaradi svoje izmuzljivosti in poetične mistike. Na albumu Powders z njima seveda nadaljuje in ju na nek način simbiotsko nadgradi. Glasbenica je namreč znana po svoji zmožnosti oktavnih preskokov, visokih vokalih, elektronskih železno in izvenzemeljsko neprijetno zvenečih elementih, oblaženih s spevnimi melodijami akustične kitare in sodobnimi elektronskimi, plesnimi in neplesnimi beati. Na prejšnjih izdajah, na primer na albumu Trinity, je prevladoval beat in tudi prevladal in zamolknil njen liričen potencial, potem je na plošči Phoenix izzvala svoje eksperimentalnejše sposobnosti in nekako na stran odvrnila elektronske popoidne elemente, sedaj pa je na albumu Powders našla vmesni prostor, v katerem do izraza v prvi vrsti pride njen glavni atribut – glas, takoj za njim pa, bolj ločeni kot poprej, elektronsko popoidni produkcija in poezija. 

Če so bili elementi prej med seboj zabrisani in na trenutke zliti v nerazločljiv folklorni pisk, je narativa zdaj jasna. Eartheater postavlja svojo lirično sposobnost in glasovni razpon v ospredje ter s tem dokazuje, kaj vse je mogoče, če k pop glasbi pristopamo z avtentičnim avtorskim izrazom. Na albumu najdemo kar nekaj vrhunskih primerov tega pristopa. Komad Crushing s prisrčno indie pop melodijo ustvarja čarobno atmosfero, v kateri se razvija in cveti njena ljubezenska poezija, ki se zgleduje po modernem izražanju in strukturi ljudske pesmi, ali pa komad Pure Smile Snake Venom v koprodukciji s producentom in kolegom Sego Bodego. Drugi vrhunec je priredba komada Chop Suey zasedbe Sistem of a Down, ki deluje tako prepričjivo lastno, da za trenutek pozabimo, da gre pravzaprav za priredbo, in se takoj za tem vprašamo, kako je sploh dobila pravice za tako brezhibno prilaščanje avtorskega dela. V nostalgijo nas posrka šele končna polifonična izvedba refrena. 

Če smo Eartheater prej dojemali predvsem skozi nekakšno folklorno kukalo elektroakustične eksperimentatorke, lahko glasbenico zdaj dojemamo kot eno najinovativnejših eksperimentalnih pop ustvarjalk z izjemnim občutkom za pisanje poezije. Je tudi ena od ustvarjalk, ki dokazujejo, da eksperiment, inovativnost, alternativa in pop lahko živijo v sožitju. Album Powders je sicer prvi del močno simbolne, mistične ljubezenske pripovedi, ki se bo do konca realizirala v sestrskem albumu Aftermath, ki bo izšel leta 2024.