Constellation Records, 2019

Efrim Manuel Menuck je kanadski glasbenik, najbolj znan po svojem delovanju v kolektivih Godspeed You! Black Emperor in A Silver Mt. Zion. Obe zasedbi smo večkrat lahko gledali in poslušali pri nas, pa tudi v arhivih Radia Študent se o zasedbah najde veliko zapisov.

Oba kolektiva oziroma lahko rečemo kar orkestra si poleg Menucka delita kar nekaj članov, vendar se Efrimova vloga pri enih in drugih precej razlikuje. Godspeed You! Black Emperor so vedno zavračali tradicionalno bandovsko zasnovo in delujejo kolektivno na vseh ravneh ustvarjanja, v primeru A Silver Mt. Zion pa je njegov zvočni doprinos veliko bolj v prvi bojni liniji, poleg igranja kitare je namreč v kolektivu močno prisoten kot vokalist in tekstopisec.

Plošča, ki jo poslušamo tokrat, ni Menuckov prvi solistični izlet. Leta 2011 je izdal Plays High Gospel, ki jo je šele sedem let kasneje nasledila lanska Pissing Stars. Oba izdelka sta sicer slonela na zanimivih idejah in imela svoje močne trenutke. Ampak ob poslušanju se je vendarle pogosto zdelo, da je glavni motiv za Menuckovim solističnim materialom predvsem uživanje v eksperimentu in preizkušanje idej. To je v določenih trenutkih izpadlo kot razpršen neosredotočen eksperiment v odsotnosti Menuckove stoprocentne suverenosti in samozavesti, katerih smo tako vajeni iz njegovih matičnih projektov.

Po izidu plošče Pissing Stars se je Efrim odločil, da bo z materialom nastopal tudi v živo. Zaradi specifične narave kompozicij je za izvajanje v živo prišlo do kreativnega partnerstva s tovarišem Kevinom Dorio, izkušenim zvočnim raziskovalcem, znanem po svojem ustvarjanju z ambientalno dromljajočo zasedbo Growing. Dvojec se je dobro ujel in material s Pissing Stars uspešno spravil v obliko, s katero sta ploščo lahko izvajala v živo. Hkrati pa jima je sodelovanje ustrezalo in precej hitro je nastala tudi nova serija materiala, ki sta jo 10. maja letos ponudila pod imenom are SING SINCK, SING.

Če so bili pretekli Menuckovi solo albumi precej ohlapnejši in fragmentirani, so nove kompozicije aranžersko veliko kompaktnejše, a tudi preprostejše. Osamljene, skoraj bluesovske kitarske pejsaže je zamenjalo pulzirajoče dromljanje oscilatorjev, ki so tudi edini inštrumenti, s katerimi je bil nov material izveden in napisan - za razliko od preteklih albumov, ki so bili osnovani na precej širši paleti uporabljenih glasbil. V zvočnem smislu se tako nove kompozicije naslanjajo zgolj na repeticijo in vokale. Marsikakemu dolgoletnemu pristašu se bo album zdel preveč preprost v svoji naravi, sploh recimo v primerjavi z orkestralnim razponom zasedbe Godspeed You! Black Emperor.

A ravno ta minimalizem sprosti prostor, ki ga na albumu zasedejo vokali in besedila. Menuckovo glasbeno delovanje je od nekdaj močno prepojeno z radikalnimi levičarskimi idejami. Celoten opus njegovega 25-letnega ustvarjanja je reakcija na aktualno družbene dogodke, in glede na stanje sedanjega trenutka to seveda velja tudi za besedila z albuma are SING SINCK, SING. Na tej točki se morda prvič v Menuckovi karieri srečamo z besedili, ki niso zgolj pesimistično ogledalo kaotične družbe sedanjika. Če smo ga nekoč poznali kot izvajalca distopičnih žalostink, tokrat zasije kot avtor, ki v prvi bojni liniji recitira protestne pesmi.

Avtorja sta album zastavila preprosto, kar se izkaže prej za prednost kot slabost. Material v svoji pulzirajoči poenotenosti izpade kompaktno in suvereno, vse pesmi pa se skupaj povežejo v lepo definiran zvočni izdelek. Hkrati pa ostane dovolj prostora za Menuckov vokalni napad na status-quo kot prepoznaven del njegovega ustvarjanja, ki ga zvesti poslušalci že skoraj terjamo od vsakega novega projekta, ki se ga loti. Menuck je na novem albumu še vedno out of step s svetom, ki ga obkroža, hkrati pa še vedno ni pripravljen skloniti glave in bo očitno tudi v prihodnje še vedno premogel dovolj energije za zvočni upor.