Northern Spy Records, 2023

V dneh, ko se medsebojno kategoriziramo po tem, kako pogosto kdo razmišlja o rimskem imperiju, k nam prihaja plata Moonshine, ki jo je izdala zasedba Elephantine, bend, poimenovan po nilskem otoku in na njem stoječi starodavni trdnjavi. Ekipa osmih mednarodnih inštrumentalistov, zbranih okrog skladatelja in glasbenika Mauricea Louce, je s ploščo Moonshine suvereno nasledila samonaslovljeni prvenec Elephantine iz leta 2019. Poleg tega so številni mediji, med njimi The Wire, Louco okitili kot enega najvplivnejših ustvarjalcev na sceni severnoafriške eksperimentalne muzike. 

Kar zadeva samo muziko, lahko najprej izpostavimo domačnost, ki jo ustvarja kombinacija sopranskega in baritonskega klarineta s saksofonom. Grupacija inštrumentov deluje vrlo balkansko in vsaj v svojem zvenu ni daleč od zvoka trubačev naše nekdanje federacije. Vendar pa Louca ne igra zgolj na karto eksotičnosti in orientalistične nišnosti zaradi odsotnosti oprijemljive vsebine. Premore veliko več zamegljujočih trikov, kar se pokaže v nepredvidljivosti poteka muzike in njeni izmuzljivi kategorizaciji. Zdi se, da ustvarjalec pri skladanju sledi povsem lastnim vzgibom, ne pa zunanjim konvencijam in imperativom, toda to dejansko ne drži. Veliko poudarka je na enakomernem pulzirajočem ritmu, ki ne dosega vrtoglavega tempa. S tem se ustvarja most med jazzovstvom in ljudskostjo glasbe, kajti kljub improvizaciji je ta v plesnem smislu še vedno dostopna poslušalstvu. Podobno kot pri zasedbah Sons of Kemet ali The Comet is Coming je videti, da je primarna funkcija poslušalca povabiti bolj k občutenju muzike kot pa k analizi in občudovanju s sedišča. 

Kljub vsemu izrečenemu pa pri Moonshine pogrešamo nekaj, kar bi preseglo vsoto sestavnih delcev albuma. To je morda sicer naivno pričakovati, vendar je to standard, ki bi si ga morali postaviti vsaj pri obravnavi samooklicanih ali od drugih oklicanih eksperimentalnih ustvarjalcev. Kakšna je funkcija eksperimenta, če so vse spremenljivke že vnaprej nadzorovane in če so vsi izidi že vnaprej določeni. To je enako, kot če bi rekli, da je met kocke eksperiment, ker ne moremo vedeti, ali bo padla številka ena ali šest. Toda kadar mečemo kocko, ne bomo nikoli vrgli sedemke ali enajstke. Vsi izidi so vnaprej določeni, edina spremenljivka je naše pričakovanje. 

V tem pogledu Elephantine niso eksperimentalisti niti inovatorji. Obdali so se s fasado v globalnem smislu nekonvencionalne in nišne inštrumentacije, kar jih loči od drugih jazz kombo zasedb. Prav tako so tehnično izpopolnjeni inštrumentalisti, ki korektno in profesionalno izvajajo glasbo. V glasbenem smislu jim ne manjka idej, torej jo znajo poslušati in se primerno odzivati nanjo, znajo udejanjiti melodične koncepte. Manjka pa jim idej v širšem glasbeno-filozofskem in spiritualnem smislu. Na tej točki morda kljub vsemu prilepimo en odpustek: namreč, da je glasba takšna, da bi jo morda morali primarno doživeti v živo, da nam torej izkušnja fiksnega medija prej nekaj odvzame, kot pa da. Vendar pa nenazadnje recenziramo album, tako da nam tudi ta odpustek ne pomaga dosti. 

Recenzijo smo začeli s pogledom na preteklost in razmislekom o preteklosti. Če bi želeli resnično analizirati razloge, zakaj glasba Elephantine zveni, kot da je eksperimentalna, inovativna in spiritualno, filozofsko ali politično empancipatorna, namesto da bi to dejansko bila, bi si morali vzeti veliko več časa in se v preteklost zazreti z veliko več fokusa. V zaključku lahko izpostavimo zgolj dejstvo, da se resnični eksperimenti in inovacije odvijajo v borbi ustvarjalcev s ponotranjenimi imperativi korporativnih, političnih, socialnih, historičnih in akademskih institucij centralizirane moči. Elephantine morda to bitko bijejo navzven, vendar pa je več kot očitno, da je ne bijejo navznoter.