Exile On Mainstream Records/Lancashire And Somerset/Broken Clover Records, 2019

Gostje tokratnega termina naše osrednje glasbenokritiške oddaje se z izjemo ošvrka v DJ Grafitih o založbi Neurot in nedavnega RŠ hita oziroma redke umestitve v glasbene opreme na naši frekvenci še niso zares udomačili. Kvartet iz San Francisca je štartal kot projekt uglasbene poezije v sodelovanju z avtorjem Peteom Simonellijem. Simonelli si je ob svoji poeziji pogosto zamišljal glasbo, ki bi nihala in ga pognala v bolj razgibane in dinamične brane interpretacije. Ideja za enkratni projekt, katerega rezultat bi bila zgoščenka, ki bi spremljala knjižno izdajo poezije, je dobila zagon, ko je Pete sklenil sodelovanje z bendom Touched By A Janitor v postavi – Joe Byrnes za bobni, Joe Goldring, bivši član zasedb Swans, Toiling Midgets in drugih, s kitaro in Kevin Thomson iz benda Nice Strong Arm prav tako s kitaro. Od zamisli o nekaj koncertih preigravanja muzike za pripravo knjižne izdaje pa je ideja o enkratnem projektu kmalu zavila na stranski tir, za njo pa je ostal nov, nevaren, s poetiko nabit kitarski bend Enablers. 

Pisalo se je leto 2002, ko so se Enablers uradno zbrali ter nato po vsega nekaj koncertih že sortirali material za debitansko izdajo End Note, ki je izšla dve leti kasneje pri založbi Neurot. Sledil je cel kup koncertov in turnej, ki so – zanimivo – bend večkrat popeljale po stari celini kot po domačem kontinentu čez lužo. Po nekaj rošadah na bobnarskem stolčku trenutno mesto za baterijo pripada Samu Ospovatu, med drugim tudi tolkalcu zasedbe tUnE-yArDs. Dva kitarista, bobnar in vokalist oziroma v primeru Enablers bolje rečeno poet, tvorijo samosvoj glasbeni izraz, ki ga je kvartet oblikoval na petih velikih albumih in nekaj krajših izdajah, slednjih sicer improvizacijske narave. Bendova godba po pričevanjih še najbolj direktno udari na koncertih, ko se Simonellijeva neprilagojena poezija odbija neposredno od nezanesljive bendovske muzikalnosti inštrumentalistov. Zaradi rabe govorjene besede, poezije oziroma odprtih besedil na zasedbo Enablers letijo pogoste in nehvaležne primerjave s Slint ali Shellac, bendoma, ki sta s podobno umestitvijo govorjene besede na nek način sklenila svoja čvrsta, prepoznavna slogovna izraza. Jasno je, da se širok in nihajoč inštrumentarij zasedbe Enablers posluži tudi atonalnih vibracij, sorodnih omenjenim zasedbam, a vendarle je vredno poudariti, da Simonellijeva besedila nikoli ne živijo ločeno od glasbe, prej jo lovijo, hkrati z njo nastajajo in z njo ostanejo, njihova vsebina in interpretacija pa nikoli nista neposredno in enostavno določeni. Seznam bendov, ki učinkovito vključujejo poezijo, se sicer zlepa ne konča. Nenazadnje podobno mesto poeziji v glasbi namenja temna diva Lydia Lunch v svojih številnih projektih, podobno tudi borec Eugene Robinson s poznimi Oxbow oziroma tudi v različnih sodelovanjih. Tu so tudi posthardkorovski Rodan s kantavtorico Taro Jane O'Neil pa nadebudni brooklynski mladci na premoru Big Ups in našteli smo le nekaj surovo podobnih. Nikakor v podobnih kombinacijah ni zaostajal niti tukajšnji prostor. Trobecove krušne peći, Goribor in drugi nam še vedno kalijo mir, a v teh primerih kljub podobnosti s primerjavami stopamo že korak dlje. Enablers se v besedilnem smislu denimo nikoli ne poslužujejo parolaštva, ponavljanja besedilnih vzorcev ali poudarjenih refrenov, ki bi posledično tako ali drugače omejili in postavili formacijo. Gre zgolj za preustvarjanje tako glasbe kot poezije v pretočno vsebino, ki bi jo v njenem razpuščenem, opotekajočem se pristopu lahko primerjali tudi z bendom Otroci socializma.

Če se za trenutek osredotočimo zgolj na glasbo - Enablers na svojem šestem albumu zvenijo morda še najbolj predstavniško v odnosu do svoje pretekle diskografije. Zones namreč vsebuje tako krajše, jasne in sploščene postpunkovske pesmi, kakršnih smo bili vajeni z njihovih zgodnjih albumov, kot tudi razbremenjene okruške nelagodja, ki nevsiljivim ubirajočim kitarskim dialogom pogosto nastavijo zidove agresije rockovskega hrupa. Nenehno prisotna konstanta, ki pa je konec koncev že njihova prepoznavna nota, – skrivnostna napetost, ki se ne glede na karakter, ritem in ureditev forme ves čas le še dodatno razteguje. Čeprav bend prisega na koncertiranje brez vključevanja dodatnih inštrumentov ali matric, na albumu Zones podobno kot na nekaterih njihovih predhodnih slišimo medle sintetizatorje in tanke base, kar rezke kitarske zvene Goldringa in Thomsona znatno zaokroži. Slide potegi, odprti akordi, zveneči flažoleti in nevsiljiva ubiranja so zato kljub Ospovatovemu shizofrenem bobnanju in Simonellijevemu recitiranju na plošči lažje prebavljiva. 

In Peteov bogat bariton nikoli ne zazveni diktatorsko. Užitek je poslušati njegove različne pristope k interpretaciji, šepet ali zadržano jezo vselej artikuliranega besnenja, ki morda prav v sožitju z glasbo ne da vtisa ne prekomerne ranljivosti ne krhkosti kot tudi ne srditosti ali ogorčenosti. Vse, kar se zgodi s sunkovitimi obrati – in takih na plošči Zones res ni malo –, se razpira v najbolj organskih možnih scenarijih. V pesmi In McCullin's Photographs Simonelli aktualni vsakdan in z njim povezane nazore očitno povezuje z vojnim stanjem, ki ga zasedba kasneje tudi glasbeno ponazori z militantnim ritmom, končno razpustitvijo in resignacijo. Besede narekujejo šele prihajajoče slike vojne, ki bodo nasledile slike angleškega vojnega fotografa Dona McCullina; »We are surprising no one«. Naslovna Zones je enajstminutna razprava o sodobni družbi, ki se prav zaradi tekočega podajanja besed razprostrtih nad delikatnim inštrumentarijem odvije karseda nevpadljivo. 

Tako v smislu besedil kot inštrumentalnih aranžmajev na albumu Zones ni zares jasno, kdaj se vsebina razpira oziroma kdaj se bo razprla, a dejstvo je, da se Enablers prav v medsebojnem zrcaljenju poezije in glasbe najlažje izrazijo ter tako tudi dostavijo vse od prvega zvena dalje, kot to počnejo že od samega začetka. Nerazložene frustracije in nebuloze so torej na naši strani in odidejo stran komaj, ko se potopimo v glasbo. Oziroma po Simonelliju: »Under water is a place to be…«