V tokratni posebno ekstenzivni Tolpi bumov se ukvarjamo s kar tremi EP-ji, ki so letos izšli pri vedno obetavnejši newyorški obklubski založbi Purple Tape Pedigree in so vsak zase odlični kazatelji novih klubskih imperativov ter potencialnih usmeritev. Koncept in kontekst kluba se v zadnjih letih korenito spreminjata tako preko postopnega zavračanja vztrajnih uniformirajočih dogem in posledične vedno hitrejše medžanrske prehodnosti kot preko vsesplošnega tehnološkega napredka. Slednji že v samo obdelavo zvoka vnaša številne programske inovacije in logistične rešitve ter obenem služi tudi kot velik vir tematskega navdiha. Danes obravnavane produkcije vsaka na svoj način zapopadejo zares širok nabor ohlapno nakazanih tematik vse od vojne, globalizacije in sodobnih, skozi tehnologijo mediiranih medosebnih odnosov. Vsi pa svoje izraze vedno očitneje posredujejo zgolj skozi produkcijsko dodobra izpiljeno ter pogosto izredno asociaciativno zvokovje, inovativno plasirano v vedno hitreje mutirajoč klubski kontekst.

ENDGAME: Savage EP (Purple Tape Pedigree, 2016)

Prvi izmed obravnavanih EP-jev prihaja izpod taktirike britanskega producenta pod aliasom Endgame, ki na tej svoji komaj drugi uradni izdaji z naslovom Savage detajlirane futuristične zvoke plasti na osnovo različnih med seboj spojenih ritmičnih elementov vse od jamajškega dancehalla preko španskega tresilla, angolske kizombe oziroma tarraxa pa nazaj do britanskega grimea. Ti in mnogi drugi tradicionalni ritmi v raznovrstnih kombinacijah seveda že dolgo odmevajo po margini klubske kulture ter danes prežemajo predvsem bass klubske smeri, ki še vedno ostajajo daleč najbolj plodovite v smislu eksperimenta. A Endgame, ki trenutno pripravlja nov EP za legendarno britansko založbo Hyperdub, s hibridizacijo različnih s kulturnimi ozadji obteženih ritmov dozdevno tematizira postmoderno deteritorializacijo oziroma jo z uglasbitvijo medkulturne fluidnosti morda celo podpihuje. Najrazličnejši ritmični vzorci so tako skozi varianto kulturnega relativizma lahko uporabljeni v enotni celoti, ločeni od izvirnih kontekstov; čeprav so ravno ti obenem ključni za posredovanje idej kulturne prehodnosti.

EP Savage tako v svoji premišljeni sterilnosti zveni kot s pomočjo umetne inteligence vzpostavljena hibridna optimizacija klubskih vzorcev, ki k plesnosti stremi z nekakšno odtujeno robotskostjo. Ta se postavljena ob bok različnim tradicionalnim ritmom pravzaprav zdi ideološko vzporedna afrofuturizmu, torej nekakšni do arhaičnih vzorcev skeptični ter v prihodnost zazrti emancipatorni pozi, ki pa tu zaradi mračnega vzdušja deluje precej resignirano. Ni torej popolnoma jasno, kakšno resničnost nam poskuša naslikati Endgame. Obdani z detajliranimi sintetičnimi teksturami ter tesno prepletenimi tradicionalnimi ritmi lahko le nemočno zaplešemo v vseobsegajočem mehanizmu.

CELESTIAL TRAX: From The Womb EP (Purple Tape Pedigree, 2016)

Odrezava sistemskost albuma Savage lahko deluje kot protipol emotivnim raziskovanjem producenta Celestial Trax, ki na EP-ju From The Womb naše izkustvo upravlja z odločnim nagnjenjem k zvočni inovaciji. Izpostavljeni smo pestrim teksturam, ki se prenasičene z nadrobnimi detajli kot po intuiciji pretakajo po zvočnem prostoru ter se postopno otresajo kohezivnih struktur, a se pri tem še vedno nanašajo na totalno čutno potopitev, kot jo omogoča klubski kontekst.

Celestial Trax je dotično ploščo sproduciral med svojim prvim letom bivanja v New Yorku, kjer naj bi se izpostavljen nepreglednim betonskim planjavam zaprl vase ter se skozi glasbo prepustil introspekciji. Plošča je torej izredno osebne narave in tematizira vse od krhkosti samopodobe do pohote, jeze in osamljenosti, a obenem je zaradi zavračanja kakršnekoli klubske funkcionalnosti v formi toliko bolj svobodna, kar ji omogoča vsa različna počutja in vzdušja komunicirati na veliko abstraktnejšem nivoju. Gre torej za poskus osebnega čustvenega izraza v svobodi abstraktne zvočne forme, ustvarjen skozi dolgotrajen produkcijski proces, ki sicer zahteva racionalen pristop, hkrati pa vedno učinkoviteje omogoča tudi intuitivno ekspresijo.

Pozorno izbrana paleta hladnih mehaničnih donenj, odtujenih programsko zmanipuliranih glasov ter raznih tleskov in klikov je zlepljena v razgiban in večplasten, kaotičen, a po določeni inertni logiki zgrajen zvočni kolaž. Tako nastale dramatično tesnobne kompozicije nas lahko na trenutke celo pripeljejo k pozibavanju ali kimanju, ki bi se pravzaprav lahko razvilo tudi v kaotičen izrazni ples, a lahko se tudi le pasivno vdamo izkustvu razkošne abstraktne zvočne forme, v kateri ob vsakem vnovičnem poslušanju odkrijemo še kakšno skrito podrobnost več.

DJ NJ DRONE: Syn Stair EP (Purple Tape Pedigree, 2016)

Zdi se, da se počasi vzpostavlja nova klubska paradigma, v kateri se imperativi plesnosti, repeticije in udobne predvidljivosti umikajo transgresivni inovaciji in abstraktni ekspresiji. Porajajoče se možnosti oblikovanja zvoka posameznim producentom omogočajo ustvarjanje kompleksnih slušnih izkustev, ki implicirajo potencial nepreglednega števila novih glasbenih idej. A tu gre vedno manj zgolj za vzpostavljanje novih na fizični prostor ali ustvarjalni kolektiv vezanih scen. Obenem gre tudi že za posameznike, ki opremljeni le z najnovejšimi programi ter internetom ustvarjajo kompleksna zvočna izkustva in z njimi hote ali nehote tematizirajo vedno hitreje spreminjajočo se sodobno družbo. Klubskost se prerojeva v nekaj novega, diametralno nasprotnega poprejšnji eskapistično udobni repetiticiji. Morda se poprej vedno ključen kolektivni duh umika odtujeni individualizirani meditativnosti, ko sodobne s klubskimi glasbenimi dinamikami povezane produkcije v resnici najbolje izkusimo vsak skozi svoje domače slušalke. Morda pa gre le za novo mentaliteto in pristop, ki kliče po prilagoditvi kriterijev in prenovljeni pozi klubskega subjekta.

DJ NJ Drone bi morda o tovrstnih mutacijah klubskosti lahko povedal še največ, saj izstopa kot verjetno najbolj drzen znotraj danes izpostavljenih obklubskih eksperimentalcev. Njegove agresivne produkcije delujejo kot produkt ter obenem tudi komentar sodobne hiperrealnosti in informacijske prenasičenosti. Izrazito transgresivno se v obliki kontraintuitivnih, skoraj namenoma neprijetnih miksov poigravajo s pričakovanji množice, s čimer na nek način tematizirajo stanje sodobnega tako glasbenega kot občega potrošnika. Prebuditi ga želijo iz brezumne pasivnosti, ga prisiliti k distanci do lastne kognicije in v njem vzbuditi čudenje nad celovitostjo čutnega izkustva. Med DJ nastopi na primer pogosto posega po nepričakovanih tišinah, s katerimi skuša okoljsko zvočnost kluba zvezati s predvajano glasbo. Pravi, da se mu v teh trenutkih iz množice nasmiha duh Johna Cagea.