Glitterbeat, 2022

V Tolpi bumov znova gostimo dozo kvalitetne slovenske glasbe, trio Etceteral. Sestavljajo ga baritonski saksofonist Boštjan Simon, bobnar Marek Fakuč in Lina Rica, ki skrbi za vizualno plat projekta. Etceteral je nastal leta 2019, na valu mednarodno plavajočega novega jazza, a vsekakor ni zgolj kopija omenjenega zvoka, temveč je njegova izvirna interpretacija s pečatom tega, kar sicer tako Fakuč kot Simon počneta že leta in leta. Oba sta vidna in nepogrešljiva člana slovenskega jazzovsko-improvizacijskega kroga – oba učenca neponovljivega Zlatka Kaučiča.

Fakuč je sodelavec Vitje Balžalorskega v bendu Lamaglue, del projekta Pro polis, član avdiovizualnega kolektiva Marta Fakuch, Simon pa član številnih zasedb, med njimi benda Litošt, klubskih maratoncev Trus!, v zadnjih letih pa predvsem vodja eurojazz zasedbe There Be Monsters, s katero je letos pripravil že tretjo, kritiško čislano in tudi mednarodno priznano plato Rubikon.

Etceteral je, kot smo omenili, svojo pot začel z demo tejpom leta 2019, jo nadaljeval leta 2020 s ploščo Ama-Gi pri založbi Kapa, zdaj pa jo nadalje nadgrajuje z novo ploščo Rhizome, tokrat pod okriljem založbe Glitterbeat oziroma njenega imprinta tak:til.

Nova plošča Etceteral je v primerjavi s prvo ploščo Ama-Gi izpred dveh let vsekakor nadgrajen, nekoliko bolj sproščen, kanček manj energičen izraz. Album sestavlja osem bolj ali manj improviziranih kosov in dva intermezza. Teme skladb so zelo domiselne in so v svojih aranžmajih in melodiki zelo priljudne, pa če so to mehki, mirni, po tleh ali tik pod njimi plazeči se intervali glasbe ali pa če so visokooktanske, skozi zemljo vrtajoče glasbene korenine.

In če že vizualiziramo, vizualna plat projekta pod taktirko Line Rice, ki je seveda v zvočni obliki še nevidna, bo sodeč po pripisu ob plošči pričarala prostor med glasbenikoma, ju približala in povezala tudi v vidnem spektru dojemanja. Do neke mere podobni se v glasbi zdijo tudi sintetizator in elektronske komponente, elektronika, ki v svojih mnogoterih iteracijah zapolnjuje prostor med bobnarjem in saksofonistom. Sintetizator Dave Smith Evolver je spretno uporabljen kot vezivo in tudi kot glavni akter intermezzov, medklicev in sklepov skladb, kadar je treba intenzivne improvizacije pripeljati k mirnemu koncu. A pozor – za vsakim vogalom nas znova lahko preseneti nov obrat. Iz katerekoli od značilnih Simonovih nekajtonskih ponavljank se lahko razraste razkošno, prepleteno tkivo, mestoma gosto, mestoma raziskujoče in razpotegnjeno, a vselej podprto s Fakučevo izjemno, taktno ritmično oporo. Tako plavamo v raznoraznih glasbenih vesoljih, po afrobitovskih koščkih, celo med biti in plesno elektroniko in predvsem po raznovrstni in izvrstni jazzovski improvizaciji.

Muzika sama je izjemno dinamična, omenjene prepoznavne teme so sicer zaščitni znak posamezne skladbe, a izredno razgibane kompozicije in aranžmaji poskrbijo za pravo pustolovsko izkustvo. Če spet za trenutek uporabimo botanične metafore – kot bi potovali, vijugali po podzemnem drobovju rastline, skozi njeno tkivo in korenine in spremljali njene procese, njeno živost in pravzaprav neponovljivo raznolikost.

V tej raznolikosti gre torej najti trojčevo razumevanje jazza, ki je v bistvu tisto pravo razumevanje jazza – tema, improvizacija, inovacija. In vsekakor je treba reči, da se njihov pristop omenjenega loteva na izredno zanimiv, uravnotežen način in z zrelim razumevanjem jazzovske modernosti in tudi uporabe tehnologij v glasbi. Zmes, zemljina, v kateri zraste Etceteralov Rhizome, vsebuje ravno pravo razmerje zgledov po tradiciji, odmevov modernosti in predvsem pogumne, izredno kvalitetne lastne interpretacije tega, kar naj bi bil moderni jazzovski jezik. Tako lahko ob koncu recenzije sklenemo, da imamo končno, počasi, a gotovo tudi slovenski novi jazz. Ali pa vsaj njegove korenine.