PAN Records, 2023

Evita Manji je didžejka, producentka in vokalistka iz Aten, ki je konec januarja letos izdala prvenec Spandrel?. Doslej je glasbo predstavljala predvsem z DJ-seti, med katerimi je najbolj odmeven nastop na Boiler Roomu, leta 2020 pa je izdala tudi EP Neptune. EP je izšel pri glasbeničini lastni založbi myxoxym, ki jo je ustanovila zaradi prepogosto utemeljenega zadržka do podpisovanja pogodb z založniki. Še lansko leto je v RŠ intervjuju pred nastopom na festivalu Grounded dejala, da še ni našla ustrezne založbe, kar pa se je od takrat, kot kaže, spremenilo, ker je tokrat obravnavani debitantski dolgometražec Spandrel? Manji izdala pri založbi PAN Records.

PAN Records je v Berlinu stacionirana založba, ki je pravzaprav nekakšna kalilnica vzhajajočih artistov na sodobni elektronski sceni. Tukaj ne govorimo o technu, elektru ali housu, temveč o sodobnem novem elektronskem valu, ki spaja pop, rejv in ambientalo. Sopotnice založbe so bile denimo Arca, Yves Tumor, Eartheater, Pan Daijing, Amnesia Scanner in Marina Herlop, ki se je prav tako nedavno pridružila svetu takšne muzike. Evita Manji se s tem odmika od samozaložniških, samoupravljalnih metod in vznika med imena sodobnih elektronskih inovatork. Z eklekticistično metodologijo na prvencu Manji raziskuje odnose med kibernetskimi ornamenti z dekonstruiranimi klubskimi ritmi, popoidnimi melodijami in ambientalnimi vložki. Vse to glasbenica poveže še s svojim melodičnim vokalom, ki se velikokrat nerazločljivo vije med aranžmaji.

Debitantski izdelek Spandrel? na svojo osrednjo tematiko aludira z baročno-futuristično vizualno podobo in s samim naslovom – besedo spandrel, ki se uporablja predvsem v biologiji in arhitekturi. V biologiji opredeljuje za preživetje nenujne značilnosti organizma, v arhitekturi pa prostor med krivuljo loka in pravokotno mejo oboka ali arkade, kdaj tudi prostor med dvema oknoma v različnih etažah. V umetnostni zgodovini so to prostorčki, v katerih se nahajajo dekoracije in ki nosijo predvsem estetsko funkcijo, ne pa tudi namembne oziroma uporabne funkcije. Evita Manji se tu sprašuje o tem, kaj je nujno za preživetje. Ali je vsak spandrel res nenujen, terciaren in trivialen?

Iz navidezne dekorativne nepomembnosti lahko razvijemo več misli. Ko govorimo o oboku ali stavbi z dekoriranim spandrelom, je ta ključen za umestitev predmeta v družbeno-zgodovinski kontekst, ki lahko razkrije naš odnos do estetike same. Socialistični urbanizem je formo podredil funkciji, s čimer je estetiko kot subjektivno čutno zaznavo, ki v nas sproži zadovoljstvo, nemalokrat potisnil na rob zaradi takrat nujne prevlade racionalizma. Če pogledamo druga zgodovinska obdobja, je imela estetika lahko prednost pred funkcijo – denimo v razkazovanju politične moči ali v kulturni in simbolni pomembnosti objekta. Ko pa to aktualiziramo in ošinemo sedanje urbanistične projekte, vidimo, da je odsotnost spandrela tragičen dogodek. Romanticizem, magični realizem, art nouveau ... vsak poskus zamišljanja kreativnih domišljijskih pokrajin je zatrt z grozljivimi projekti belo-sivih kock, ki so tam v imenu kapitala – enolični, monotoni in banalni v svoji estetiki in navsezadnje tudi v funkciji.

S tem prikazom smo želeli preizprašati dihotomijo med estetiko in funkcijo. Nekaj, kar na videz ni nujno, se lahko izkaže za ključen element za našo dobrobit – vzbuditev veselja, nečesa neracionalnega, želja po tem pa je lahko zelo racionalna. Evita Manji to osrednjo tematiko, ki meji že na filozofsko debato, v katero bi se z veseljem vklopil Hegel, preučuje tako z vidika zvočnega grajenja kot tudi okoljevarstva. Okolje, ki ga izkoriščamo in podrejamo kapitalu, izgubi estetiko in funkcijo in to nas pelje v katastrofo in razkroj. Glasbenica to ponazori s komadi Oil/Too Much, Eyes/Not Enough in The Lungs of a Burning Body. Pesimizem zapečati z zadnjim komadom Black Hole, v katerem ob spremljavi melanholičnega piana in apokaliptične atmosfere glasbeno misel zaključi s preprostim neizrečenim sporočilom: tisto, kar smo mislili, da je nepomembno, izginja, tiste, ki to vidijo, pa boli in razkraja.

Med sodobnicami bi jo po navideznem pop zvenu in melodramatičnosti v kombinaciji z uporniško in kompleksno vsebino postavili najbližje ustvarjalki Eartheater. Delita si tudi zlahka zapopadene ritme in melodije, ki se pravzaprav razkrijejo kot kompleksne, nekonvencionalne strukture in postavitve. Njuna lupina je dostopna, pod olupkom pa se razpirajo simbolizmi, abstrahirani koncepti. To stičišče najočitneje opazimo v skladbah Eyes/Not Enough in Lies?, v kateri slišimo preprosto melanholično kitaro in visoko oktavo s kibernetskim okrasjem.

Takšno muziko lepo pozdravlja več ohlapno prepletajočih se scen. Žanr sam je namreč velikokrat pozicioniran v kontradikciji – delo Evite Manji lahko doživimo kot alternativen, podtalen koncert v Gromki, naslednji dan pa kot performans v galeriji sodobne umetnosti. Prepoznamo ga predvsem po distinktivnem basu, autotunu, cyber efektih, dekonstrukciji popoidnih melodij, znanstveni fantastiki in ambientalnih elementih. Zdi se, da dekonstruirana klubska elektronika pač živi v istočasnem nasprotju med podtalnostjo in politično vznesenostjo ter buržoazno intelektualistično zvočno držo. Na takšno pozicijo naletimo pri mnogih ustvarjalkah, denimo pri Iceboy Violet, s katerimi je Manji že delila oder, Loraine James, Eartheater ali Arci, in seveda še pri mnogih drugih. Prvenec Evite Manji so pozitivno sprejeli tudi alternativni mediji, nastopi glasbenice pa se že razprostirajo med kvir alternativo domačega festivala Grounded, kvir avantgardo češkega festivala Lunchmeat in potencialno galerijskimi, bolj formaliziranimi prizorišči in festivali, kot je denimo berlinski CTM festival.