Phantom Limb, 2022

V popolnem političnem kaosu ponovnega vzpona konservativne desnice in normalizacije divjanja sovražnega govora podolgem in počez od 4chana do Twitterja minimiziramo učinke prezira hegemonske družbe. Osebe iz marginalizirane skupine na obrobje ne potisnejo nujno le neposredno nasilje, življenje v getu, materialna skopost … Že sam prezir skupnosti, ki je pri tem dovolj vztrajna in konsistentna, lahko človeka potisne na rob in onkraj – v brezno osame in pozabe. 

Prav to subtilno odrivanje je doživljal ameriški skladatelj, pevec in plesalec Julius Eastman, čigar življenjske stopinje in dostopno diskografijo so izkopali in razvezali že mnogi radijski kolegi. Pa vseeno, na kratko: Eastman je bil temnopolt gej, rojen v 40. letih 20. stoletja v ZDA, kjer je tudi prebival. Povrh tega pa je bil tudi skladatelj klasične glasbe, ki je bila prežeta z nosove vihajočim konservativizmom. Da ne bo pomote, Eastman je bil izobražen ustvarjalec in del akademije – tehnično, intelektualno in kreativno dovršen umetnik. A kaj mu je to koristilo, ko pa so ga v skupnosti prezirali zaradi seksualnosti, barve kože ter presneto glasne in jasne nekonformistične drže. Če bi bil v javnosti malo manj gej, malo manj črn in ne bi osebnega prežemal s političnim, bi morda stal na odrih za časa naših življenj. 

A s konformizmom bi Julius Eastman izgubil esenco svojega glasbenega izraza, ki je bil za njegov čas avantgarden, progresiven in subverziven. Iskal je možnosti in prostore kompozicije nad minimalizmom in onkraj njega, bil je eden od pionirjev prepletanja popularne glasbe in novih muzik, poleg tega pa je ostal zvest črnski tradiciji improvizacije. Svojim skladbam je nadeval izzivalne in radikalne, za belce morda vulgarne naslove. V času svoje glasbene kariere je izdal samo eno delo. Petnajst let po njegovi smrti pa je prijateljica in skladateljica Mary Jane Leach po večletnih naporih uspela oživeti obsežno serijo kompozicij z naslovom Femenine. Poskusov revitalizacije je bilo več, nekaj tudi uspešnih. Ena od, ohlapno rečeno, interpretacij njegove diskografije pa je izšla tudi letos izpod prstov producentke Loraine James na pobudo založbe Phantom Limb. 

Zgodba spajanja teh dveh umetnikov se je začela tako, da so v založbi Phantom Limb prek Juliusovega brata, Gerryja Eastmana, dobili nekatere ohranjene arhive njegove diskografije in jih ponudili nebinarni črnski producentki Loraine James. A zakaj? Skupna identiteta je očiten razlog, vendar morda ni ravno dovolj. Nekatere podobne ustvarjalne ideje, metode in vrednote lahko vidimo tudi v njunem glasbenem izrazu – neustaljenost, zavračanje ukoreninjenih meja mogočega, bujna domišljija. Poleg tega oba v svojih produkcijah ohranjata osnovne politične elemente črnske tradicije – Eastman z improvizacijo, ki izvira iz jazza, Loraine James iz podtalne elektronike in techna. 

Za predhodni dolgometražec Reflection smo dejali, da je Loraine James iz zunanjosti in postklubskega vzdušja prešla v notranjost, to introspekcijo pa zdaj še poglablja, na kar namiguje že naslov izdelka Building Something Beautiful For Me. Posledično večkrat uporabi ambientalne zvočne krajine, ki jih pospremi z eksperimentalo, IDM-om in elementi techna. Kot celota pa je, skupaj z elementi Eastmanovih kompozicij, nova plošča njen najbolj abstrakten izdelek do sedaj. Je bolj čustven, čuten, na trenutke intenziven, a kmalu spet umirjen. Takšnega pristopa ne smemo zmotno zamenjati s pomanjkanjem eksperimentacije in zvočnega raziskovanja, saj se je ustvarjalka podala na edinstveno glasbeno pot, ki jo morda lahko zaradi drznosti združevanja sodobne elektronike in klasične kompozicije z reimaginacijo in neorganskim sodelovanjem delno primerjamo s projektom Rework – Philip Glass Remixed elektronskega producenta My Great Ghost.

Seveda je album Building Something Beautiful For Me posledično veliko bolj glasbeničin kot pa eastmanovski. Njegovi deli kompozicij so v njeni produkcijski maniri razsekani, razštelani, dekonstruirani in komaj prepoznavni. Je eden tistih albumov, pri katerih moramo prebrati spremni tekst, da razumemo pomen, ker se nam ta ob poslušanju sam ne razkrije. Očiten namig so sicer naslovi skladb, ki nosijo tako Jamesine kot tudi originalne Eastmanove naslove, a po zvočni plati je delo zelo fragmentirano; klavirji so v digitalno produkcijo umeščeni in z njo zliti zelo razdrobljeno. 

Loraine James vključuje repeticijo, ki jo je uporabljal tudi Eastman. Slišimo jo lahko denimo v komadu Maybe If I, predelavi kompozicije Stay On It. Celota izdelka je produkcijsko in zvočno izpiljena, polna in barvita, groba in mehka. Včasih nas James pelje skozi nežne, a bogate ambientalne poti komadov Choose To Be Gay kompozicije Femenine in What Now ter naslovnega Building Something Beautiful For Me, delčka Eastmanove kompozicije Holy Presence of Joan d'Arc. Drugič je čustvena paleta bolj surova, denimo v skladbah Black Excellence in The Perception of Me, v katerih čutimo nemir, politično nastrojenost in avantgardne vzgibe obeh umetnikov.

Resnično zanimivo je, kako so Juliusa Eastmana, ki so ga uspeli potisniti na rob družbe, sedaj sprejeli. Ah ja, post mortem spoštovanje je vendarle hobi intelektualne bele buržoazije. Romantizacija družbenih diskriminacij. Beautiful tragedy. Eastman zdaj, desetletja po tem, ko je v New Yorku za aidsom umrl brezdomen, osamljen, nakrekan in zapit, uživa v svoji prepoznavnosti in priznanju. Danes ga hvalijo vsepovprek, zapisujejo ga, kamor le lahko, integrirajo v kanon, igrajo njegove kompozicije na številnih prizoriščih in festivalih. V poklon. Zdaj, ko je razkrojen in izpuhtel. Zdaj, ko ni več kvir pred njimi, ko ni več črn pred njimi – zdaj je prebavljiv.

Prav tukaj vidim poseben pomen albuma Building Something Beautiful For Me. Loraine James tako kot Julius Eastman v svojih identitetnih prepletih in glasbenem izrazu izhaja iz črnske tradicije in kvirovstva in njegovo zgodbo lahko razume na zgodovinsko-politični ravni, ki sega v osrčje osebnega. S tem izdelkom koščka njegove diskografije tudi ne obuja ali oživlja, temveč se mu pokloni z lastno reimaginacijo. Postavi ga v prostor, ki je bolj sprejemajoč, in ga osvobodi tega, da je njegova slišanost odvisna od belske skupnosti.