Relapse Records, 2017

23. junija letos je pri ameriški metalski založbi Relapse izšel debitantski album Ex Eye, ki je rezultat delovnih rok istoimenske zasedbe. Ex Eye je skrbno načrtovani love-child saksofonista in splošnega poznavalca večine ostalih jezičnih pihal Colina Stetsona.

Colin Stetson ni več neznanka skoraj nikomur, ki se vsaj približno zanima za alternativno glasbo. Dobro se znajde tako v zasanjanih melanholičnih sferah Bon Iver kot ob boku raskavega glasu Toma Waitsa. Poleg njegovih sodelovanj, ki se nizajo nekam proti neskončnosti in so razpeta med eksperimentalnim jazzom in indie rockom, ima Colin za seboj povsem enako impresiven nabor solistične produkcije. Konec letošnjega aprila je izšel tudi njegov novi solo album All This I Do For Glory.

Za tako žanrsko širokega glasbenika, ki se rad globoko in intenzivno spogleduje z vsemi nenavadnostmi in obskurnostmi svojega inštrumenta, je ekskurzija v svet metal glasbe skorajda neizbežen projekt. Ker pa se Stetson vseh svojih projektov loteva z izjemno natančnostjo, se je tudi v projekt Ex Eye spustil skoraj pikolovsko. V to intenzivno fuzijo jazza in metala z nič koliko niansami obsežnega nabora ostalih žanrov potegne še tri uveljavljene glasbenike. Tolkalca Grega Foxa poznamo kot vidnega člana zasedbe Guardian Alien, avantgardnega black metal benda Liturgy in eksperimentalnega tria Zs. S klaviaturami se projektu pridruži multiinštrumentalist Shahzad Ismaily, ki ga poznamo denimo iz zasedb Secret Chiefs 3 in Ceramic Dog, s kitaro pa Toby Summerfield, član številnih eksperimentalnih rock skupin.

Prvenec skupine Ex Eye globoko zaznamuje zvočna enakopravnost med vpletenimi inštrumentalnimi prispevki. Stokajoči droni Ismailyjevih mehkih sintov se po karakteristikah zvoka odlično ujamejo s Stetsonovim značilnim saksofonskim kruljenjem in prispevajo k podobnosti z growlarskimi vokalnimi akrobacijami iz sveta black metala. Tudi Foxova kompleksna ritmika se tukaj ujame s še eno izmed značilnih Stetsonovih tehnik, z ritmičnim klikanjem tipk in ventilov. In kadar Foxova tolkalska norost že meji na hrup, se zvočno spet lepo ujame z Ismailyjevimi dronažami, Toby Summerfield pa se – prav tako izredno komplementarno – ne izogiba niti histeričnim ritmičnim repeticijam niti melodijam s katerimi skozi težko efektirane kitarske linije ustvarja iluzije človeškega glasu. Vloge vseh štirih so tako močno prepletene, da je včasih težko določiti, kateri od njih je v določenem trenutku zaslužen za specifičeno komponento zvoka.

Ploščo so Ex Eye v Ismailyjevem newyorškem studiu Figure 8 posneli kar v živo, kar priča o tehnični odličnosti zbrane zasedbe, hkrati pa je snemalcu Justinu Fryju gotovo olajšalo delo pri ohranjanju organskosti, drajva in energije, ki se sprošča ob takšni intenzivni zlorabi inštrumentov.



Album otvori kompozicija Xenolith; the Anvil, ki po kratkosti in razvoju notranje strukture še najbolj spominja na tipičen rock štiklc, hkrati pa v slabih štirih minut že nakaže vzdušje celotne plošče in ideje, ki se na bolj razvlečen način nato ponavljajo tudi v ostalih skladbah. Sledi dvanajst in polminutna kompozicija Opposition/Perihelion; the Coil, ki se v prvi slabi polovici bodisi neumorno žene za nečem bodisi od tega beži – gre za lastnost, ki se izkaže za splošno značilnost albuma. Tu zasedba s kratkimi, skrbno natempiranimi prehodi poslušalcu pušča ravno dovolj zraka za kratek vdih, sprosti pa se šele po polovici trajanja. Upočasnjenosti navkljub se v podtonih druge polovice komada ohranja precejšnja napetost, ki kmalu omogoči ponoven build-up v prenasičenost, v izteku pa scenosled potrebuje kar dve minuti, da se počasi umiri, stabilizira.

V relativno nežno in v tej nežnosti blago zavajajočo kompozicijo Anaitis Hymnal; the Arkose Disc se iz vseh smeri vsuje skorajda kakofonična, kričeča poplava. Nelagodnost in temačnost se nadaljujeta tudi s skladbo Form Constant; the Grid, s katero se album tudi izteče, če ne upoštevamo bonus kompozicije Tten Crowns; the Corruptor, ki scenosled nadgradi z dvanajstimi minutami hipnoze.

Energija repeticije in bogato zapolnjena zvočna slika na prvi posluh hitro privabita asociacije na maksimalistične kompozicije in na post-metal atmosferiko, a zgradba skladb z albuma Ex Eye je dejansko oblikovana po skoraj slovarski definiciji minimalizma v glasbi. Predstavljajte si doom verzijo repetitivnosti Philipa Glassa z nevrotičnostjo Johna Zorna v obliki Sunn O))).

Da užitkov v agresivnih, saksofon vključujočih fuzijah letos poleti ne bo manjkalo, je s tedenskim zamikom poskrbela še malo manj znana avstralska zasedba Party Dozen, ki je povila album, naslovljen The Living Man. Junij je letos tako postregel z dvema presežnima prvencema, ki si zaslužita maksimalno glasnost ozvočenja in pa predvsem – nadaljevanje ...