Excepter: Familiar

Blast First Petite, 2014

»Nenavadni« in »nepredvidljivi« sta pridevnika, ki velikokrat doletita newyorško zasedbo Excepter, znani pa so tudi po izdajah, ki jim ni enostavno slediti in jih je še težje umeščati. Z relativno stalnim dotokom novih izdaj, pa naj gre za albume, male plošče, podcaste, različne žive posnetke ali snemanja, ki jih na Bandcampu objavljajo kot »streame«, so sicer v več kot desetletje dolgem obstoju ustvarili pretežno prepoznaven zvok, ki pa se kljub temu izmika trdnim opredelitvam. Med lanski EP Christisland in letošnji The Stand, ki izide čez nekaj dni, so uvrstili dolgometražno ploščo Familiar, ki jo tokrat predstavljamo v Tolpi bumov.

Album odpre skladba Maids, ki bi poslušalca lahko zavedla v misel, da gre pravzaprav za precej sredinsko in idejno ne najbolje prekrvavljeno ploščo, ki bo nadaljnjih 50 minut ritualistično izzvenevala sama vase. Glede občutka ritualnosti bi se še dalo strinjati, a kljub temu bi bila to nepravična celostna sodba: idej in izrazov je prej preveč kot pa premalo. Zdi se namreč, kot da Excepter beležijo sprotna doživljanja, vtise, minevanje in spremembe. Kot da bi želeli vse te prehodne trenutke in utrinke ujeti vsaj z zvokom, ki ga ustvarjajo kot štiričlanski kolektiv posameznikov. Morda tudi zato plošča, kot je Familiar, ne zdrži popolnoma testa časa oziroma večkratnih zaporednih poslušanj, vsaj zaenkrat še ne. Pravkar minulo je še preblizu v preteklosti, da bi bilo lahko zares osmišljeno. Plošča namreč zajema in se ukvarja z izrazito tranzitivno naravo reči, sveta in človeškega obstoja znotraj njega. Tudi naslovi nekaterih skladb – Palace to Palace; Same Address, Different City; Looking for Polly – odražajo nekakšno iskanje, večno premikanje ljudi ali pa spreminjanje okolja, v katerem se nahajajo. Za svoje popisovanje bend pravzaprav ne izbira sredstev – od zasanjanih do stokajočih vokalov, od lesketajoče sintovske elektronike do božajočega brnenja in toplih ritmov, ki jih cefrajo nakopičena okrasja, šumenja in najrazličnejša piskanja ter druga zvočna paranja.

Sodobno življenje povprečnega zahodnjaka je zaznamovano z mnogimi odtenki nekakšne ne povsem pojasnljive mrzlice, ki jo tudi najbolj ostri dostikrat le bežno zaznavajo in skušajo osmišljati. »Wanting and having instead of thinking and making,« se mehko priduša eden izmed likov v knjigi The Pale King, o konstantni želji po nečem neotipljivem in občutku izgubljenih priložnosti pa seveda pišejo še na mnogih, vedno bolj številnih mestih. Vedno prisotna paraliza izbire po eni strani skorajda poživlja, po drugi pa zaznavanje reducira na nikoli dovršene impulze, ki se samo izgubljajo v vedno novih. Excepter s svojim eklektičnim glasbenim pristopom hodijo po tanki liniji med zdravo raznolikostjo in zvočno prenasičenostjo, a tudi z albumom Familiar vendarle ostajajo varno znotraj lastne razdrobljenosti, ki je sedaj prav zares že nekako domača, hkrati pa ostajajo precej brezkompromisen bend, pri katerem se vam lahko zgodi, da vam kak hipster zatohlo poočita, da jih pač ne razumete.