Lex Records, 2018

Eyedress je Idris Vicuña, filipinski pevec, glasbenik, producent in tokrat subjekt naše recenzije, recenzije njegove aktualne plošče Sensitive G. Tokratna izdaja pri britanski založbi Lex Records ga postavlja v ligo velikih fantov in deklet, čeprav ga je v G-ja dejansko povzdignilo marsikaj drugega kot velika založba.

Čeprav smo glasbenika pred dvema letoma že predstavili v oddaji Razširjamo obzorja, ne bo škodilo, če obnovimo znanje. Eyedress se je rodil v Manili, v revnejšem delu prestolnice, a kot pove sam, je bil dovolj privilegiran, da je s svojimi starši dobrih deset let otroštva preživel v Ameriki. Iz crust punk benda in rockovske izkušnje Kalifornije se je nato vrnil na Filipine, sodeč po intervjujih večino časa preživel zadet, se počasi integriral v sceno in ... In ustvarjal ne prav posebno, beatniško naravnano elektroniko, tako značilno za prva leta tega desetletja. Ta zasuk v glasbenem okusu Idris pripisuje lokalno močni hip hop sceni. No, na koncu pa po je Vicuña po spletu okoliščin z albumom Manilla Ice pristal v vlogi one man benda.

Na valovih indieja in hiphopa se kot pravi hustler z ulic ponaša z nonšalanco, subtilno eksistencialno kritiko in slavljenjem drog. Nato ga preseneti real lajf, dobi otroka, njegov bravado zamenja ljubezen do hčere, ob teži odgovornosti skensla kajenje in Eyedress postane Sensitive G. Iz rockovskega jezika črpa pripovednost, ob vseprisotni melanholiji pa bi ga zlahka uvrstili tudi v glasbeni krog s Seanom Nicholasaom Savageom ali Snail Mail. Vsaj dobra polovica komadov s plošče Sensitive G je take ali drugačne vrste ljubezenskih viž. Te delujejo kot avtorjevo zasebno zatočišče, v novi zvezi naj bi glasbenik torej našel stabilnost, ki mu jo njegova okolica v preteklosti ni mogla zagotoviti. Če vam torej v danem trenutku ne pojejo ptički ljubezni, bodo komadi kot sta Suntory Times ali Babygirl  kljub všečnosti verjetno razvodeneli v povprečnosti.

A na tem mestu moramo povedati tudi, da takšne srčne štorije dejansko zavzamejo predvsem drugo polovico albuma, vendar so v naših mislih te skladbe neposredneje v liniji s splošno senzibilnostjo plošče, če to razumemo na čustveni ravni. Seveda sta na drugi strani tu še rahločutnost in njegova posebna dojemljivost za ljudi in dogajanje okoli sebe. Eyedress poseduje tudi to, torej socialno zavest, če ne drugače, že zaradi čisto realnih političnih in družbenih okoliščin. O splošnem sprejemanju brezpravnega nasilja nad domnevnimi uživalci drog in posledicah tega za kreativno udejstvovanje na Filipinih se sicer lahko poučite tudi v Boiler Roomovem dokumentarcu. V njem se pojavi tudi Vicuña, ki pravzaprav ponovi že na albumu zavzeto stališče. Biti neposredno političen je nevarna igra, a zavzeti stališče in upati na somišljenike je nujno. Toxic Masculinity, No Love In The City in Xenophobic so v tem smislu vsekakor najboljši komadi. Z udarnostjo agitirajo, prav tako kot je romantikom duha poživlja prelestna narava glasbe s plošče. Eyedress je obenem ustvaril album zamišljenih moodov in naših teles.

V instrumentalnem smislu plošča kot celota res ni nič posebnega, v loope stisnjeni bobni in kitare običajno ne izpadejo tako udarno ali ostro, kot bi si morda želeli. Pa tudi ob prej omenjenih vrhuncih si včasih zaželimo jasnega kicka za vzlet k norosti. Tu torej naletimo na podobne težave kot ob domačih izvajalcih balans ali Muzikačaka. Zavestna ali nezavedna odločitev za lo-fi estetiko, pač večinoma dobro deluje v živo, albumov pa se prehitro navadimo. A Eyedress je zdaj že z drugim albumom varovanec omenjene major indie založbe. Vprašanje je le, ali se bomo trenutno še zanimivega, čeprav ne zares svežega zvoka prej kot slej naveličali. No, upamo lahko, da se ga bo še pred nami naveličal kar sam Eyedress in nam ponudil tudi kaj drugačne, nove glasbene poezije, ki jo bomo hlastavo zagrabili. Pa če bomo zaljubljeni ... ali jezni.