La Vida Es Un Mus, 2019

Glasba se razvija na podoben način kot tehnologija. Ves čas je podvržena težnji po inovaciji, da bi bila relevantna na trgu. Vendar vsake toliko določene stvari delujejo bistveno bolje, ko se držijo funkcionalnosti in enostavnosti. Glasbeni trendi se pogosto vračajo nazaj k svojim koreninam. Takšno gibanje opazimo tudi pri panku, ko si ta želi zveneti, kot da bi bil posnet v osemdesetih letih. Če smo bili v zadnjih letih že priče trendu postpunk bendov, ki si želijo zveneti kot bendi izza železne zavese iz osemdesetih, se danes nekateri posamezniki ali bendi potapljajo še globlje v novi val in analogne zvoke ritem mašin ter sint klaviatur. Eden takšnih primerov je Fatamorgana, bend na tnalu tokratne Tolpe bumov.

Fatamorgana je letos v sodelovanju z založbo La Vida Es Un Mus javnosti ponudila svoj prvenec Terra Alta. Nič čudnega ni, da je bend izdal ploščo prav pri omenjeni angleški založbi. Prvi razlog za to je seveda sama La Vida Es Un Mus kot ključna založba za pank trende v Evropi in po svetu, enkrat usmerjena močneje k hrupnim bendom, drugič bolj proti postpunku, trenutno pa je vedno bolj zagledana v vse popularnejše vode synthwava. Drugi pomemben razlog pa bo verjetno v tem, da je Fatamorgana dvojec, katerega člana imata že zgodovino sodelovanja z omenjeno založbo. Louis Harding igra v bendu Good Throb, ki je leta 2016 pri La Vida Es Un Mus izdal sedeminčno ploščo. Patrycja Proniewska pa je predvsem znana faca s postpunk scene, vokalistka zasedbe Belgrado.

Fatamorgana deluje iz Barcelone, ki je eno glavnih mest evropskega panka. Zaradi prepoznavnosti že omenjenih drugih bendov članice in člana sta Fatamorgana na sceni hitro zaslovela. Za sabo imata ogromno koncertov in turnej po stari celini ter tudi krajšo ameriško turnejo.

Terra Alta je pravzaprav synthpop plošča, ki gradi predvsem na nostalgiji prejšnjega tisočletja. Bend bi lahko primerjali tudi z novim valom tukajšnje bivše države. Lahko bi celo rekli, da spominja na začetke Demolition Group ali hrvaške Phantasmagoria ali na srbski bend Oskarova Fobija. Primerljive bende iz tistega obdobja pravzaprav najdemo v vsaki državi izza železne zavese. Predvsem pa jih lahko postavimo ob bok novemu valu bendov, ki se posvečajo temu preteklemu obdobju glasbe, kot so denimo bendi v katalogu založbe Detriti Records, na primer Molchat Doma ali Filmmaker. Spominjajo tudi na zasedbe, kot sta Lebanon Hanover in Boy Harsher, ali na glasbo izvajalke Molly Nilsen. Predvsem seveda zato, ker jih vse lahko umestimo v isti trendovski predal oživljanja zvokov osemdesetih. Vendar se Fatamorgana ponašata predvsem z dobrim smislom za melodije in spevne refrene. Kljub temu, da je bendov etos hladne duše, nas plošča spravi v dobro voljo, vabi nas, naj kar zaplešemo po sobi.

Formula struktur skladb je enostavna oziroma precej klasična za pop format. Ritem mašine so dobro sprogramirane s prehodi in detajli. Ključne so harmonije sint linij, ki so izredno nalezljive, vse skupaj pa poveže melanholičen vokal, ki se predvsem veliko ponavlja, tako kot se ponavljajo ritmi in melodije. Sicer plošča ne prinaša presenečenj. Terra Alta je ena tistih plošč, na katerih so vse vključene skladbe potencialni hiti, in je tudi plošča, ki se ne bo ponovila. Težko bo narediti še eno relevantno ploščo, kakršna je ta, ne da bi se nelagodno ponovili. Ampak v končni fazi so takšni revival bendi eno samo ponavljanje nečesa, kar je že nekoč bilo. Razumeti jih moremo kot neke vrste sladke grehe moderne dobe, od katerih niti ne smemo pričakovati inovativnosti. To so muzike, ki služijo zabavi, če nosijo še kako globlje sporočilo, pa le toliko boljše.