Shelter Press, 2022

Francoska elektronska umetnica Félicia Atkinson v svojih delih že dobrih petnajst let zasleduje prosto, a tematsko osredotočeno glasbeno eksperimentiranje, ki ga snuje v eklektičnem in močno definiranem umetnostnem jeziku. Številni literarni, ekološki in arhitekturni motivi ter večno raziskovanje načinov, kako se element prostora lahko prerodi v glasbi, predstavljajo podlago avtoričinih intimnih zvočnih doživetij, ki bi jih lahko na grobo uvrstili v ambientalno glasbo oziroma med avantgardne odvode žanra.

Bolj natančna opredelitev bi ločila diskografijo glasbenice od vsakdanjega razumevanja zvrsti ambienta po metodah, po katerih komunicira svoje glasbene ideje, in posledičnem odnosu, ki ga mora vzpostaviti poslušalec, da je lahko dovzeten za konceptualne zasnove skladb. Če lahko ambientalni glasbi nasploh očitamo neko raven dostopnosti ter imersivnosti – in če njeno poglobljeno poslušanje v glavnem predstavlja zgolj možnost, da se naučimo bolje ceniti njene estetske prvine in malenkosti – se glasba Félicie Atkinson ponaša z nekoliko težje dostopno formo, ki jo je bolj smiselno razvozlati, kot pa se ji pasivno prepustiti. S svojimi razrezanimi, šepetajočimi odseki poezije, ki jih namesti na podlago terenskih posnetkov narave, postavlja idejne sledi, po katerih se orientiramo, da sami rekonstruiramo prostor, okoli katerega glasbenica bazira svoje skladbe. Ta trud, potreben za povišanje vtisa v pomen, pa vodi v toliko plodovitejšo interpretacijo njene glasbe.

Na albumu Image Langage, izdanem konec junija lani, je glasbeničin osrednji prostorski motiv neposredno vezan na njene življenjske izkušnje – specifično na obdobje, ko je dlje časa tavala okrog Ženevskega jezera v švicarskih Alpah in po obalah Cotentin v francoski Normandiji, obojih skoraj v celoti zapuščenih med epidemijo koronavirusa. V tem času tranzicije je z zakonskim partnerjem, s katerim že desetletje vodi založništvo Shelter Press, živela po različnih lokacijah ter obenem raziskovala stopnje, kako družbena izolacija in dezorientacija, ki nastopita ob stalni selitvi, vplivata na sam kreativni proces. Za avtorico se je vzpostavila distinktivna dinamika med zunanjo naravo in notranjostjo, med sprehodi po zapuščeni obali in toplim zavetjem bivališča, ki hkrati ne more obstajati kot dom.

Atkinson tako na albumu ustvari dve distinktivni prostorski kategoriji: hiša in pokrajina, notri in zunaj, obe platí enakomerno vsebovani v projektu ter vpleteni v stalen dialog, ki se odseva tako v naslovih kot v vzdušjih skladb. Denimo utesnjeno, počasno pokanje v skladbi The House That Agnes Built in veliko bolj prostran naslovni komad, ki pričara sliko gozda, odetega v jutranje sonce. Osrednja stalnica, ki nas vodi skozi večji del teh glasbenih krajin, je senzualen, polšepetan vokal Atkinson. Glasbenica v svojih ASMR-ovskih recitalih izmenjuje francoščino in angleščino, ta izbira pa ni arbitrarna, temveč se naslanja na melodičnost in ritem obeh jezikov. Govorjena beseda namreč ni zgolj omejena v vlogo podajanja narativne vsebine; premika se med svojim pomenom in neposrednim zvenom, med komunikacijo in senzacijo.

Človeški jezik je materializiran kot samostojen in unikaten inštrument, ki ga definirajo njegove sleherne fizične značilnosti. Te značilnosti so bistvene za izid o tem, kako bo glas interaktiral z ostalo glasbo. Avtorica ta pristop povezuje s filmi Jeana-Luca Godarda, v katerih so karakterji pogosto vsebovani v glasovih samih, ločeni od svojih slikovnih podob; kot duhovi, ki preživijo telesno smrt, ko se ujamejo v zvočni posnetek. Ti glasovi so kot nosilci besedil na albumu postavljeni v ospredje ali pa so delegirani na vlogo teksturalnih okraskov.

Skladbe na Image Langage delujejo kot prostostoječi razstavni objekti, ki si jih lahko počasi ogledamo z vseh strani in tako uspemo dešifrirati širšo sliko. Celoten album vodi previden tempo, ki ga sprva odpre noirovski saksofon v skladbi La Brume. Kasneje ga razvije v svoje bujno inštrumentalno osrčje, sestavljeno iz glasbeničinih nežnih monologov, fragmentiranih elektronskih šumov ter klaviature, podprte z zavlečenimi MIDI-sinti. Vsaka inštrumentalna komponenta, ki oblikuje te glasbene kipe, deluje kot lasten karakter, ključen za izgradnjo prostorske dimenzije skladbe. Naj bo to prasketajoč veter, ki boža obalne sipine v Les Dunes, dvogovor Félicie s svojim popačenim odsevom v skladbi The Lake is Speaking ali utripi in odmiki basa v komadu Our Tides. Ti inštrumentalni drobci sčasoma postanejo jasni kot obsežnejša prostorska figura, ko si jo ogledamo z vseh zornih kotov.

Odnosi med jezikom in glasbo, med notranjim in zunanjim prostorom ter med avtoričinimi izvornimi vtisi in poslušalčevo rekonstrukcijo so kot predmet eksperimentacije, nekaj, kar je Félicia Atkinson na lanskem albumu Image Langage povzela v konceptualno dovršeni in hkrati zelo osebni glasbeni formi. Končni produkt je nekaj, kar se sicer ne ponaša z isto karizmo kot njegovi mnogi žanrski sorodniki, a namesto tega nudi toliko bolj intimno izkušnjo, v kateri avtorica uspešno secira človeški glas in ga ob slikoviti inštrumentalizaciji razgali v vseh svojih razsežnostih.