Felix Kubin: Der Tanz Aller
Futura Resistenza, 2025
Za uvod v večerni program Radia Študent si bomo tokrat privoščili nekaj plesne glasbe, in sicer ustvarjene prav za radijske frekvence in sprejemnike. Ples, za katerega je glasba ukrojena, je zamisel umetniškega kolektiva Ligna, ki se posveča skupinskim akcijam v prostoru, v katerih so člani in članice občinstva tudi glavni ustvarjalci. Ena od akcij skupine, tako imenovani »radijski balet«, je denimo potekala na železniških postajah v Hamburgu in Leipzigu, torej v natančno nadzorovanih prostorih, iz katerih so različne motnje v smislu nepredvidenega obnašanja precej hitro umaknjene. Umetniški kolektiv je prek radijske frekvence oddajal poseben program, ki je množici prostovoljnih udeleženk in udeležencev v prostoru železniške postaje predlagal različne oblike gibanja, ki v tovrstnem kontekstu niso predvidene in zaželene. Da ideja ni bila povsem poljubna, temveč je res zadela v občutljivo točko, kaže dejstvo, da so železnice zaradi akcije v Hamburgu kolektiv tudi tožile. Tožbo so izgubile prav zaradi uporabe radijske frekvence: zaradi te sodišče udeležencev ni dojelo kot skupnost, temveč le kot nekakšno bolj razpršeno povezavo, s čimer se je umetniški kolektiv izognil kazni zaradi prepovedane dejavnosti združevanja.
Podobno javno akcijo z naslovom Der Tanz Aller, ki so jo navdihnili pionir modernega plesa z začetka dvajsetega stoletja Rudolf von Laban in njegovi učenci, je skupina izvedla leta 2013. Tovrstne nepričakovane množične akcije in plesi v javnem prostoru so seveda skoraj nujno hepeningi, ki privabijo pozornost in delujejo kot motnja v gladkem teku družbenega življenja. Akcije sicer izvajajo ljudje, a se njihovo gibanje iztakne iz pričakovanih vzorcev in deluje potujevalno, nedomače. Felix Kubin, stari znanec Radia Študent, ki je v teku let in desetletij z različnimi zasedbami sklatil že tri RŠ hite, je bil zato kar primeren kandidat za avtorja glasbe, ki naj tak dogodek spremlja. Kubin, rojen leta Študentovega 1969, se res že večji del svojega življenja ukvarja z glasbo. V njegovi biografiji zasledimo, da je svojo kariero pričel z osmimi leti, pri štirinajstih letih pa je že nastopal s svojim prvim duom. Svoje mladostno obdobje dojema celo tako resno, da ga je v zadnjih letih izdal na samostojnih diskografskih izdelkih; res pa je, da je izdajo iz leta 2023 naslovil The Tetchy Teenage Tapes of Felix Kubin in da se je njegov prvi ustvarjalni duo imenoval Die Egozentrischen 2. Opaziti je torej mogoče vsaj manjšo sled samoironije.
Kakor koli že, Kubin čisto res že od mladih nog bolj ali manj neprekinjeno ustvarja. Že zamlada je na hamburški glasbeni sceni padel v kotel nemškega novega vala, ki se iz njega ni nikoli povsem izcedil. Njegov glavni ustvarjalni modus je vedno predstavljala raziskovalna, običajno nekam prismuknjena elektronika. Lahko bi ji rekli avantgardna, a ne v smislu absolutne avantgarde, ki bi nas zadela kot dih jemajoč novum tudi v enaindvajsetem stoletju, ampak bolj v smislu zvokov, ki so za avantgardne obveljali že v dvajsetem. Do neke mere lahko njegovi ustvarjalnosti torej marsikdaj primaknemo tudi oznako retro, ki posledično poskrbi za malo paradoksalne sestavljenke tipa retroavantgarda in retrofuturizem.
Hkrati je med Kubinovimi vplivi pogosto omenjena sodobna klasična glasba; res bi lahko rekli, da je Kubin predstavnik dandanes precej porozne meje med »resno« in »zabavno« glasbeno ustvarjalnostjo, pri čemer sta oba označevalca že znotraj svojih lastnih scen precej nezadostna. To se navsezadnje kaže tudi v raznolikosti njegovih ustvarjalnih produktov: poleg samozadostnih glasbenih kreacij, kot jih denimo ustvarja v duu CEL skupaj s poljskim kolegom Hubertom Zemlerjem, ustvarja tudi glasbo za film, gledališče ter radio – za slednjega tudi v obliki samostojnih radijskih zvočnih umetnin.
Glasba za projekt Der Tanz Aller je bila torej spisana že pred leti, a je letos ugledala uho sveta tudi v obliki albuma; ob tej priložnosti je bil nabor glasbe, ustvarjene za projekt, tudi nekoliko skrajšan. Ne gre torej toliko za samostojne komade, kot za neke vrste scensko glasbo, kar je najbolj razvidno v pogosti odsotnosti ambicije po »razvoju« posameznih skladb ali njihovi gradaciji. Jedro večine komadov tako predstavlja mnoštvo melodičnih ali ritmičnih vzorcev, ki jih inštrumenti ponavljajo z nekam strojno zvenečo vztrajnostjo. Na albumu ni prostora za kakšno preveč svobodno in »človeško« improvizacijo, ki bi nasprotovala zaukazanim, večinoma štiridobnim ritmičnim okvirom. Kljub temu se v kompozicije priplazi moment organskosti in nasprotje organsko-mehanično, kar pa se zgodi predvsem na ravni samega zvoka. Zvočno sliko namreč po eni strani ustvarja množica elektronskih zvenov, izvabljenih iz Korga MS-20, po drugi pa tudi akustična zasedba inštrumentov, ki jo sestavljajo pihala, tolkala in čembalo.
Vsak zvok s sabo prinaša svoje asociacije, že pred poslušanjem bolj ali manj zakodirane v glavah poslušalstva. Precej pogosta uporaba pavk poskrbi za skorajda stalen občutek napetosti, h kateri pripomorejo tudi pihala in ksilofoni s pogostimi hitrimi dvotonskimi premenami. Tako nastala atmosfera je precej filmska, pri čemer si kot žanr oziroma prizor še najlažje predstavljamo kakšno črno-belo noirovsko sceno zasledovanja. To filmsko atmosfero sicer nekoliko modernizirajo že omenjeni elektronski piski, poki, šumljaji ali tudi bolj tonalne elektronske izpeljave, vendar tudi elektronika izpade – kot smo že namignili poprej – dokaj retro. To je zvok, ki se je kot zvok sodobnosti in prihodnosti uveljavil že pred kar nekaj dekadami in ima zato tudi sam že določeno nostalgično patino.
Dinamika med »organskim« in »mehaničnim« kljub tej splošni retroidnosti ostaja prisotna. Po drugi strani akustična inštrumentalna zasedba v precej štirioglatih in pravilnih kompozicijah tudi sama izpade nekoliko robotsko. To se navsezadnje sliši kot ustrezen zvočni ekvivalent tega, kar naj bi se medtem dogajalo v gibalnem smislu: organska človeška telesa, ki se začnejo gibati na nepričakovane, nepredvidene in zato tuje, nekako artificielne načine.
Ravno gibalna plat, ki ji glasba v primeru današnjega albuma navsezadnje služi, pa ob njegovem poslušanju kajpada umanjka, iz česar lahko vznikne določen občutek nedovršenosti. Kar poslušamo, je prijetno in do neke mere inovativno, a ne predstavlja celotnega umetniškega projekta. Ob koncu poslušanja se nam navsezadnje zdi, da smo poslušali predvsem nekakšen muzejski zvočni eksponat, ki naj nas šele napoti na informiranje o celovitem glasbeno–plesnem delu.
Dodaj komentar
Komentiraj