Rabid Records, 2023

Ljubezen, ljubezen, ljubezen,
esenca ali mitologija?
Prekletstvo nedefinirane kolektivne zavesti,
ideal, ki se znova in znova izmuzne,
občutek – koncept – substanca – materija?
Ponavljajoča se brezkončna gesta.
Ljubezen
je glagol.

Tako nekako teče misel feministične teoretičarke bell hooks v delu O ljubezni iz leta 1999. O ljubezni se učimo iz popularne kulture, ki nam nareka, da je ljubezen najvišji ideal, nekaj, kar si vsaka, še posebej vsaka ženska želi. Ko poskušamo ta ideal ljubezni bolj natančno osmisliti, pa se stvar zaplete. Bell hooks ugotavlja, da je ljubezen večinoma opisana kot moška fantazija in ne kot konkretna vsakdanja praksa, pri čemer je njeno mnenje, da ljubezen zmotno obravnavamo kot samostalnik, kot pojem, ne kot nenehna, brezciljna, ponavljajoča se dejanja, s katerimi prakticiramo ljubezen kot prakso vsakdanjega življenja.

Zakaj je to pomembno? Velikokrat je diskurz o ljubezni lahko uporabljen za upravičevanje nasilja, kar bell hooks z ljubeznijo kot glagolom prepreči. Če nekdo izvaja dejanja nasilja, to ne morejo biti dejanja iz ljubezni. Sta nezdružljivi, celo nasprotni dejanji. Umori iz ljubezni, uboji iz strasti in podobne senzacionalistične trditve zakrivajo patriarhalno nasilje v zasebni sferi in ga ščitijo pred vdorom političnega.

To knjigo je v roke vzela tudi Fever Ray, ki jo je bell hooks navdihnila, da ljubezen ovrednoti z drugačne perspektive in da radikalno politično naravo svoje glasbe prenese na mikroprakse, globoko v vsakdanje življenje. Radical Romantics, njena tretja solistična izdaja, predstavlja natanko to – opisovanje radikalnih praks, s katerimi razdira okove mita ljubezni v popularni kulturi. Fever Ray se torej na prvi pogled posveča lahkotnejšim, morda celo klišejskim, neprepričljivim ljubezenskim tematikam, vendar pa je pod navideznim korenit premislek o tem, kako je utelešena in udejanjena kvirovska ljubezen v današnjem svetu. Kako jo sme prakticirati? Kako jo želi prakticirati in kakšno težo to nosi za kvir osebo srednjih let? Kako izražati seksualno poželenje in iskreno utelešati svoj obstoj?

Izdelek pluje čez različna razpoloženjska območja, od nepokorne drže v komadu What They Call Us in skladbi Even it Out, poklonu kultni črni komediji Female Trouble iz leta 1974, do ironije, pokončnosti in samozavesti, ob tem pa izraža tudi neke vrste posmeh. Nato izpostavlja počitek kot antikapitalistično prakso v komadu Kandy s preprostim »rest is lovelier than diamonds«, na dramski vrh albuma pa postavi komad Carbon Dioxide, ki govori o prej razdelani rdeči niti – ljubezni. Nagovarja jo tako atmosfersko kot lirično. Poskočnost in popoidna plesnost ter nagroovana struktura nas spomnita na dvojec The Knife, na hit Heartbeats, ki je tudi tematsko povezan z izražanjem občutka zaljubljenosti, dviganja do tistega čustvenega vrhunca, ekstaze. Album se nato umiri in upočasni ter izlije v bolj melanholične vode. Od udarjajočega beata in nasičenih sintov komada Carbon Dioxide se ritmičnost umirja, dokler popolnoma ne zvodeni v ambientalnih aranžmajih in ponavljajočih se sekvencah medmetov, ki se pregibajo, izrinjajo in odbijajo po zvočnem prostoru zaključnega komada Bottom of the Ocean.

Album je, kot je pri Fever Ray pričakovano, napolnjen z občutji in poezijo, ki jo interpretira na subtilen način, a se nam še vedno zareže pod kožo in steče po naših žilah. Androgen glas, ki zveni najbolj globoko in zrelo do sedaj, pa doseže še večje globine kot na predhodnih ploščah. Aranžmaji nas ne presenečajo in delujejo kot logičen korak v glasbeničini diskografiji, v primerjavi z albumom Plunge namreč nastopa bolj umirjeno, ostaja eksperimentalno usmerjena v zvočno raziskovanje elektronske produkcije, tokrat s pridihi gotskih, elektro in ambientalnih trenutkov, ponovno pa so prisotna tudi godala in značilno udarne perkusije. 

O celotni poti Fever Ray, njeni umeščenosti na robovje in upiranju mainstreamu ter o albumu Plunge je na Radiu Študent poglobljeno pisal sodelavec Trebežnik, zato v izogib ponavljanju poudarjamo kontinuiteto in resničnost zapisanega v takratni Tolpi bumov. Fever Ray namreč vztrajno pleše in skače po političnih in glasbenih obrobjih ter pri tem smukanju in izmikanju od bolj poljudnega zvoka še vedno uspe iznajti nove melodije in poezijske pripovedi, ki nosijo njen elementarni estetski pečat. Za novo ploščo je v dveh komadih ponovno sodelovala z bratom Olofom Dreijerom, s katerim je v zgodnjih dvatisočih tvorila kultni dvojec The Knife, kar slišimo v nekaterih produkcijskih odločitvah. 

Fever Ray je z letošnjim izdelkom Radical Romantics predstavila svojo rahlejšo plat, drugačno tematsko usmerjenost, ob tem pa pokazala, da je tudi romantika lahko radikalna, da je ljubezen dejanje, da je to samo na sebi tudi njeno politično udejstvovanje. Ustvarjalka pri tem ostaja konsistentno presežna in je ponovno ponudila odličen, tematsko in zvočno izčrpen izdelek. Lahko rečemo le, da komaj čakamo, da čez nekaj let podeli naslednji košček svojega sveta. 

Uvodni komad What They Call Us

Pesem Even It Out črpa inspiracijo iz kultne črne komedije Female Trouble (1974)