Fat Possum Records, 2024

Enkratno je opazovati žanrske tvorbe 21. stoletja oziroma predvsem digitalne dobe. Niti tradicije so vse bolj prepletene in čedalje težje izluščimo srž posamezne veje glasbenega toka, kot se manifestira skozi stoletja prek različnih ustvarjalcev in njihovih miljejev. Seveda je mogoče, da ne vidimo tega, kar je pred našim nosom, dokler se ne oddalji in takrat lahko to reč na tisoč in en način seciramo in analiziramo in kategoriziramo in umestimo v širši družbeno-zgodovinski ter nenazadnje tudi kulturni kontekst. 

Predvsem težko pa izoliramo glasbene misli pod širokim sončnikom pop glasbe. Morda zato, ker je slovenska glasbena industrija tako marginalna, da kakršenkoli avtohton element, zapakiran v megalomansko produkcijo, ne pride pod žaromete in posledično ne znamo misliti pozicije dominantnega kulturnega izvoza. Z drugimi besedami, lokalni pop se ustvarja z odmevom smernic centrov kulturne industrije. 

Recenzent ne more v spomin priklicati točnega datuma, ko je prvič slišal komad Save the Phenomenon zasedbe Fievel is Glauque. Toda kontekst tega prvega srečanja je zaznamoval algoritem glasbenega pekla platforme Spotify. Oborožen s svarili Davida Byrna, ki pravi da moramo biti še posebej pozorni na to, kako glasba pride do nas, je do komada pristopal sumničavo, kljub temu da ga je shranil med priljubljene komade. Čeprav zasedba ni takšna, da bi jo neprestano vlačili po zobeh, jo je v tistem trenutku algoritem pošiljal vsem s podobno statistiko poslušanja, kot jo ima recenzent. Skratka, zaskrbljujoče samo zase. Poleg tega ta dvojnost ustvarja veliko zmede. Sedaj lahko namreč rečemo, da zasedba očitno ima doseg, kljub temu da ima njihova najbolj predvajana skladba zgolj okoli tri milijone posluhov, po drugi strani pa so v širšem kontekstu glamuroznega popa skoraj povsem neznani. 

Težko se otresemo občutka, da Rong Weicknes ponuja kaj onkraj hipnega očaranja. Podobno kot disko muzika, ki je nedvomno tudi ena silnic, ki so vplivale na zvok albuma. Kljub temu, da se zasedba razigra in priskrbi izredno umetelen izdelek, ima ta energijo zlatega prinašalca. Podobno kot denimo Rubblebucket ali Ava Luna ima Fievel is Glauque precej značilen brooklynski zvok, ki je vedno nekje na presečišču jazza in predvsem jazzu bližnjih žanrih funka, soula in gospela. Te zvrsti spaja s prvinami indie rocka in folk muzike, iz česar nastane očarljiv konglomerat, ki pa, kot smo izpostavili že na začetku, ne ponudi nobene jasne glasbene misli. 

Tako je vse odvisno zgolj od perspektive. Za naše lokalne standarde je Rong Weicknes v kontekstu alternativne pop muzike težko dosegljiv, medtem ko je verjetno v ZDA zasedba povsem standardna ali morda v primerjavi z bendom Ava Luna še celo podstandardna pop zasedba. In v kontekstu Brooklyna verjetno usidrana povsem v centru Gaussove krivulje. Poleg tega se zdi, da lahko precej hitro zapademo v romantiziranje brooklynske scene, predvsem če je naš dosedanji glasbeni okus osnovan na prvinah tehnične izpopolnjenosti glasbe in na za pop glasbo relativno kompleksni kompoziciji. Toda, tako kot je z vsako sceno, lahko pri brskanju najdemo tako redke zasedbe z vizijo kot tudi tiste, ki na sceni delujejo zgolj v določenem obdobju.

Fievel is Glauque bi z albumom Rong Weicknes umestili med slednje. Če vzamemo v obzir njihov milje, ne ponujajo nič pretresljivega, kar bi poslušalcem ponudilo kakršnokoli nevsakdanjo izkušnjo. Po drugi strani pa je njihova muzika super za kakšne dolge vožnje z avtom, kjer si želimo samo lahkotno zvočno kuliso v ozadju.