FISH IN OIL: Poluostrvo

SKC Kragujevac, 2012

Govori se, da se je ideja za ustanovitev skupine Fish in Oil utelesila po slovitem koncertu skupine Electric Masada na džezovskem festivalu v Ljubljani pred petimi leti, enemu izmed dogodkov o čigar ekskluzivnosti in hkrati entuziazmu, ki ga je sprožil, redkokdo govori drugače kot le z emotivnimi in kratkimi stavki. Tako ta izdaja čislanih glasbenikov z beograjske klubske scene sodi med ekscese glasbenikov, ki so na določeni post-moderni frekvenci. Torej, „Poluostrvo“, ali polotok, je prvi posnetek skupine, ki je bila ustanovljena že konec devetdesetih let v Prištini, in katere člani so svoje drugo življenje nadaljevali v Beogradu. Zasedbo tvorijo kitarist Bratislav Radovanović Braca, saksofonist Dušan Petrović,  kontrabasist Branislav Radojković, bobnar Feđa Franklin in tolkalec Aleksandar Radojčić. Kot nakazuje že prvi stavek našega teksta, stilistična naveza skupine do rokopisa njujorškega downtowna na kalejdoskopu njihove setliste, ki zazveni v epizodah exotice, radikalne judovske godbe, filmske glasbe ali surfa, jasno kaže na estetske horizonte skladatelja in altovskega saksofonista Johna Zorna.

In kot smo lahko slišali od samega Zorna, ta pravi, da naj bi se stil življenja njujorškega babilona reflektiral v glasbenih izročilih tam živečih subkultur, ki jih je kot eklektik posrečeno izoblikoval v prvine svojega zrelega stila. Radovanović na kitari in Dušan Petrović na saksu se v prvih dveh komadih aranžmajsko navezujeta nanj v pogostih kromatskih melizmih, ki so značilna karakteristika ljudske glasbe. Začetni komad „Rasprava o komediji“ se celo začne z nekakšno imitacijo brazilskega glasbila berimbau, in nas obenem seznani s sproščenostjo štirih. Ti v tempu srednje hitrosti počasi gradijo žovialni kontekst komada, ki evoluira v epski surf „Kornjača“, ki se sliši kot povzetek glasbe za filme Russa Meyerja – saj veste, tista prava najstniška poltenost petdesetih na tenorskem saksofonu! Do konca prve polovice albuma skupina rahlo pospeši hitrost, v komadu „Zalazak sunca“, ter se v „Stereotipu“ spet upočasni, da bi podaljšala njegovo dolžino proti osmim minutam in vpeljala retro-popistične emocije, ki prikličejo v misli plesalce s črno-belih fotografij.

Odmevi Vukobratovičeve električne kitare na chorusu in overdrivu, ter sproščene improvizirane melodije, ki se očitno referirajo na Marca Ribota in njegovo blues-rock verzijo cubane s katero je recikliral slog Santane, le da nas ribotovska ironija utegne spomniti na kako produkcijsko finto jadranskih sodobnikov - soustanoviteljev exotice in lounga iz spremljevalne skupine Iva Robića, ter Berta Kaempferta, ki si ga je Zorn izposodil v skupini The Gift.

S spremembo hitrosti v pospešenem komadu „Zemljotres“ pridejo na plan tudi pravi izbruhi saksofonista in kitarista. V nadaljevanju bi kak merilec eklektičnosti v spomin priklical debitantski LP Miladojke Youneed ali pa plati „First Deserter“ in „Ecclecticism“ japonskega pihalca Kazutokija Umezuja. Skupina, kot da bi se zbudila iz narkoleptičnih plesov in s pestrimi ritemskimi aperkati sprožila groove, ki se mu ni treba spogledovati le s produkcijskimi detajli, ampak pač igrati čeprav je utrip organiziran okoli swinga, npr. v skladbah „Rasprava o drami“ in „Monolog“.