Flo: Hi Cut EP (samozaložba, 2024) + Fraw Blanka & Marka San: The Lost Loft EP  (No Klan Recordings, 2024)

Nov teden, nova glasba. Lotevamo se dveh kratkometražnih izdaj slovenskega podtalja, obračamo se k bolj basovskim linijam, ki nam bodo slej ko prej mešale štrene na plesiščih. Slovenski producent Flo je sredi januarja letos samozaložil EP Hi Cut. Gre za najvidnejšega predstavnika obalne dubstep viže, ki se najbolje izrazi skozi ljubljansko založbo DeepEnd!, vsak Flo-jev izdelek pa je sprejet odprtih rok. Z drugim kratkometražcem pa se ne odpravljamo daleč od založbe DeepEnd!, temveč k njeni sestrski založbi No Klan Recordings. Obe delujeta pod okriljem ljubljanskega beatmakerja, producenta, didžeja Marka Divjaka oziroma Marka Sana, ki se je tokrat spajdašil z rimoklepačico Fraw Blanko. Na EP-ju The Lost Loft, ki bo izšel ta petek, se še posebej Blanka oddalji od pričakovanega in z debitantsko plato Stranski učinki zapečatenega starošolskega stila v bolj temačen prostolebdeč pristop k podajanju idej, energije in tekstov v angleščini, Marka San pa ostaja udobno naseljen v prepoznavnem okolju mastnih beatov.

Flo je ponudil še eno izjemno dovršeno produkcijsko stvaritev. Njegova vizija dubstepa in njegovih zmožnosti je zelo premišljena, izpiljena in ponotranjena. Flo je torej že zelo izkušen producent, ki ga je med drugim vrtel tudi Aphex Twin in ki znotraj žanra ustvarja zelo kompleksno plesno glasbo, polno slojev, od katerih je vsak zvočno teksturno izjemno sintetiziran oziroma kako drugače oblikovan. Zvoki so oprijemljivi, začutimo jih med zobmi in med prsti. Tako so živi, vseprisotni in polni, da bi jih lahko rezali z nožem, ki bi se pod silo okrušil. Pod imenom emjulate Flo izdaja drum and bass komade. Zasledimo lahko, kako je ta hitrejši žanr vplival na počasnejšega, komadi so namreč nasičeni s perkusivnimi elementi do zvočne maksimalnosti, ki vendarle deluje harmonično in složno. Plata poka po šivih in brni po spodnjih frekvencah, in to seveda mojstrsko izvedeno in zapakirano v petkomadni dubstep izbruh.

Hiphoperska navezava Fraw Blanke in Marka Sana se je stvorila v zadnjem letu in se osnovala okrog skupne estetske naklonjenosti temačnosti in zvočni surovosti. Vokalno je Fraw Blanka ubrala drugačen sproščen flow, s katerim se prek zasvinganih beatov Divjaka plazi kot kača, zato pa tudi piči. Tokrat so teksti spisani v angleščini, manj je raperskega bravada in več introspekcije, izražanja notranjih občutij, besede pa pogosto uporablja kot fonetične zastavke in jih tu in tam tudi izmaliči ali pa uporabi neobstoječe besede, ki namesto pomena nosijo čustveno sporočilo v zvočni podobi. Prezenco torej gradi zvočni podobi in glas uporablja primarno za čustven izraz. Fraw Blanka je po poklicu plesalka in koreografinja, zato ne bi bilo napačno vzporejati njenega glasu s telesom, ki pleše.

Marka San izjemno prisotnost Fraw Blanke umešča v zvočne prostore podtalnega rapa, ki ga na slovenskih tleh redko slišimo. Seveda prevladuje uporaba semplov, ki jih raztegnjene poslušamo, kako cvilijo in prasketajo. Kako se iz jasnega zvoka zmožnega prepoznavanja spreminjajo v teksturne zmazke, ki krasijo sporadične okleščene bobne. Beati so predvsem atmosferski. Tandem spretno plava in navigira po vzpostavljenem svetu melanholije in srhljivih zvočno-besednih podob. Muzika tandema spominja na sodobnejše rap izdaje Earla Sweatshirta in dvojca Armand Hammer, česar se pri nas bore malo čuje, vedno se obrača k starošolski estetiki. Ta izdaja pa prav to estetiko razume, uporablja in jo prekaša. 

Obe izdaji sta prikaz producentske prekaljenosti in umetniške svobode na slovenski glasbeni sceni. Oba kratkometražca izkazujeta zavedanje, kakšen je izbrani žanr bil in kam gre sedaj. Na obeh EP-jih slišimo željo po preizkušanju ustaljenega, ne čutimo stagnacije. Tovrstne izdaje in ustvarjalci kažejo na razvoj in hkrati na dejstvo, da obstanejo in ostanejo v spominu.