Floating Points: Crush

Floating Points: Crush

Oddaja
1. 11. 2019 - 19.00

Ninja Tune, 2019

 

Sam Shepherd aka Floating Points je ena ključnih figur britanske elektronske glasbe zadnjega desetletja, za katero je danes slišal že vsak, ki je vsaj povohal aktualno klubsko muziko. Je eden tistih samotnih jezdecev, ki se resnično neobremenjeno lotevajo raznoraznih glasbenih podvigov. V njegovi umetniški ekspresiji ključno vlogo igrajo doktorat iz nevroznanosti, klasična glasbena izobrazba, izkušnja delovanja v cerkvenem zboru in njegov široko razgledan digerski duh. Prav ta mu omogoča pozorno in premišljeno navezovanje na glasbeno dediščino oziroma tudi črpanje iz nje, s poudarkom na jazzu, soulu in funku; vse to je Shepherd redno dokazoval v svoji sicer trenutno mirujoči oddaji na londonskem radiu NTS, ki jo toplo priporočamo prav vsem.

Težko pričakovani debi vsestranskega britanskega elektronskega producenta Sama Shepherda
 / 18. 11. 2015

Po izdajah številnih avtorsko zaznamovanih klubskih bengerjev med letoma 2009 in 2015 je nato postregel s konceptualno zaokroženim, meditativnim, orkestralno zasnovanim albumom Elaenia, ki mu je sledil še pinkfloydovski bendovski podvig s projektom Reflections - Mojave Desert. Vmes je leta 2017 na turneji odpiral za kolege The XX in prav iz teh polurnih ogrevalnih setov, odigranih z modularnim sintom Buchla in Rolandovo ritem mašino, se je rodila esenca njegovega drugega albuma Crush. Tako v smislu zasnove kot zvena je aktualni studijski podvig korak nazaj proti Shepherdovim klubskim začetkom; proti neprecenljivim izkušnjam zgodnjih 2010-ih v sklopu legendarne serialke FWD>> v žal že leta zaprtem klubu Plastic People. Serialko je danes moč šteti za enega ključnih sprožilcev premikov proti globalnemu elektronskemu eklekticizmu, ki smo mu bili priča v zadnji dekadi.

Za razliko od predhodnika, ki je Shepherdu vzel pet let, je Crush rezultat precej bolj impulzivnega in igrivega pristopa k ustvarjanju. Album, posnet v samo petih tednih, svojo estetiko dolguje neusmerjenemu muziciranju na nepredvidljivem in nadvse fleksibilnem modularnem sintu Buchla, čigar zvoke je svetu prva temeljiteje predstavila ameriška pionirka Suzanne Ciani. Druga dva osrednja zvočna vira sta bila analogni sintetizatorski sistem Eurorack in prav tako analogni Rhodes Chroma. To omenjamo, ker so ključne lastnosti albuma Crush zračnost, razpršenost in včasih navidezna nedodelanost njegovih zvočnih elementov; zaznamuje jih hrapava in barvita analogna patina, ki jo lepo ponazarja albumska platnica. Večplastnost, dinamičnost in širok frekvenčni spekter sintovskih tekstur na albumu ponujajo resnično nagrajujočo izkušnjo za naše nevronske povezave, kar gre morda delno pripisati tudi Shepherdovi izobrazbi. Toda čeprav so njegove pretežno melanholične melodične fraze, ki jih zaznamuje podobna sentimentalnost kot muzike njegove nedavne kompilacije Late Night Tales, na trenutke prepuščene tehnološkemu determinizmu analogne opreme, Shepherdova pikolovska producentska narava uspe kaotičnost podrediti skoraj orkestralni nabuhlosti.

Konceptualno zaokrožena techno umetnina, ravno ob pravem času
 / 11. 10. 2019

Crush je kot nekakšna meditacija o sodobni elektronski muziki skozi prizmo zahodne klasične glasbe. Na njem namreč najdemo številne idejne prebliske, klavirske motive, godalne in trobilske aranžmaje, ki več dolgujejo sodobni komponirani glasbi kot vlažnim klubskim plesiščem. Uvertura Falaise zveni kot miks Bonoba iz leta 2013 in v Tolpi bumov nedavno obravnavanega albuma nemškega producenta Barkerja. Naslov skladbe Requiem for CS70 and Strings že sam po sebi nakazuje Shepherdove ambicije. S skladbo Birth se znajdemo v svetu filmske glasbe, ki zveni kot preplet Debussyjevih klavirskih del in Bachovih del za klavikord, predstavljenih skozi eterični zvok klaviature Rhodes Chroma. Podobne prizore izriše tudi sledeča Sea-Watch, katere naslov aludira na italijansko kapitanko, ki je letos rešila dvainštirideset življenj. Skladba Environments pa nas vodi neposredno v zvočno okolje mojstrovine Syro. Stavimo, da bi jo marsikdo zamenjal za delo Aphex Twina.

V izraziteje pustolovske vode se Shepherd poda v skladbi Karakul. Nerafinirani zvoki Buchle v tem komadu spomnijo na šepetanje modema, pulziranje računalniškega vezja ali na surovo električno statiko. V podobno ekspresivne zvenske izbruhe, četudi delno umeščene v nekakšen IDM okvir, se Shepherd spusti v zaključnem diptihu Apoptose Pt. 1 in Pt. 2. Tukaj pride do izraza vsa fleksibilnost Buchle; lahko bi kar rekli, da gre za sintovski solo. Shepherd se resnično spusti z vajeti in v posluh ponudi znotraj njegove diskografije doslej neslišano nebrzdanost.

Kljub dobremu ravnovesju med strukturirano in bolj ekspresivno elektroniko pa se v poslušalčevo uho zaradi izraziteje zapomnljivih melodij bržkone najbolje usedejo klubske meditacije, ki v svojih sofisticiranih zvočnih slikah prepletajo elemente techna, IDM-a, britanskega garagea in tipične Floating Points melanholije. Ob zasanjani Last Bloom bi bila na mestu špekulacija, da bi v zaključnem DJ setu večera lahko predstavljala skrivno orožje za trenutek emotivnega predaha, ki na dan izpusti vso napetost. S pred meseci izdanim singlom LesAlpx se Shepherd obrne proti svojim koreninam in ponudi res dodelan, čutno nabit benger, ki je minulo poletje že odpiral čakre plesalcev na festivalih. Bias, komad z nekoliko predolgim krešendom, se podobno kot Shepherdov nedavni remiks komada Back To Basics raperjev Headie Onea in Skepte neposredno spogleduje z ritmi in atmosfero garagea. Po mnenju recenzenta pa vrhunec albuma Crush nastopi v skladbi Anasickmodular. V njej izstopita Shepherdov talent za čaranje atmosfer na meji med žalostjo in ekstazo ter njegov čut za ritmično dinamiko in navdahnjeno (re)interpretiranje dediščine britanskih klubskih muzik.

Zaradi svoje braindance narave plošča Crush na trenutke zapade v preveč cerebralno plesno glasbo, česar pa Shepherdu tudi zavoljo njegove študijske usmeritve težko zamerimo. Orkestralni momenti v prehajanju med klubsko intenziteto in aranžmajsko sofisticiranostjo lahko poslušalca zazibajo v spanec, modularni eksperimenti pa bodo morda odgnali tiste, ki hrepenijo po večji dostopnosti. Crush nedvomno predstavlja odličen obrtniški izdelek znotraj miljeja sodobne elektronske glasbe, ki bi mu težko iskali par. Razlikuje se tako od dela Bonoba kot Four Teta, Caribouja ali Jona Hopkinsa – prav vsi našteti pa so (bili) ključni akterji, ki so lastnoročno doprinesli k povezovanju mainstreama in podzemlja. V tem smislu Crush predstavlja prav takšno sintezo, sintezo sodobne klasične in klubske glasbe, uokvirjene in razvezane modularne elektronike, plesne neposrednosti in znanstvenega poigravanja z nevroni. Ker pa gre tu za enega resnično blestečih umov elektronike 21. stoletja, moramo navkljub številnim presežnim hvalospevom špekulirati, da Crush še ni tudi Shepherdov magnum opus.

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.