Luaka Bop / Pluto, 2015

Pisalo se je leto 2009, ko je takrat triindvajsetletni Manchestrčan pod imenom Floating Points v glasbeno orbito izstrelil svoj prvi singel J&W Beat, ki se je v skladu z duhom časa slogovno naslanjal na takrat še aktualni dubstep v povezavi s tedaj novimi strujami basovskih muzik. V vmesnem obdobju šestih let pa se je v življenju glasbenika, producenta in didžeja Sama Shepherda marsikaj spremenilo. Njegova diskografija je v obliki štirinajstih EP-jev in singlov medtem pridobila na številnih biserih sodobne, napredno misleče in visoko sofisticirane house in bass produkcije, med katerimi gre izpostaviti prelomna EP-ja Vacuum iz leta 2009 in pa leta 2011 izdani Shadows, ki sta ga postavila ob bok preostalim eminencam recimo temu obstranske popularne elektronske produkcije, kot sta Four Tet ali Caribou.

Prav s slednjima je Shepherd ustanovil nekakšen neformalen triumvirat, ki je v zadnjih nekaj letih temeljito redefiniral britansko in širšo klubsko sceno, predvsem pa je v vlogi rezidenčnega didžeja v od januarja dalje žal zaprtem londonskem klubu Plastic People uspel izpiliti svoje spretnosti kot glasbeni selektor, ki je poslušalstvo zapeljeval s svojo okoli deset tisoč enot težko zbirko vinilov. Naj mimogrede omenimo še, da je Shepherd lani zaključil tudi svojo doktorsko disertacijo s področja nevroznanosti in epigenetike, v kateri se je ukvarjal z receptorji in mehanizmi za občutenje bolečine. Kot producent, ki je svojo glasbeno izobrazbo kot deček najprej pridobil v cerkvenem zboru manchestrske katedrale in jo kasneje nadgradil z učenjem klavirja na šoli Chetham School of Music, se je leta 2010 odločil za eskapado na področje klasične kompozicije in poslušalce presenetil z mojstrovinama Post Suite ter Almost In Profile v izvedbi šestnajstčlanskega orkestra pod imenom Floating Points Ensemble. Prav tukaj pa lahko ugledamo neposrednega predhodnika danes obravnavanega prvenca Elaenia, ki je pravzaprav sad več kot petletne kontemplacije in kot tak v svojem bistvu destilat ter obenem vrhunec vseh njegovih dosedanjih glasbenih kreacij.

Floating Points je svoj prvenec premierno predstavil v naši neposredni bližini. Prvi živi izvedbi smo bili priča minulega avgusta, ko je Shepherd s svojo enajstčlansko komorno zasedbo v puljski areni otvoril predvečer festivala Dimensions. Z debitantskim albumom Elaenia je svoj filigranski občutek za klubsko, proti plesišču orientirano, čeprav vselej večplastno in progresivno elektroniko postavil na stranski tir in se posvetil bolj tradicionalni oziroma džezovski kompoziciji za big band. Rezultat je cinematična triinštiridesetminutna entiteta, razdeljena na sedem »poglavij«, ki pa v svoji kohezivnosti in fluidnosti zamegljuje te formalne razmejitve. Kljub občutni razpoloženjski dinamiki med posamičnimi kompozicijami album Elaenia učinkuje kot razsrediščena celota, kot samo vesolje, kjer je središče povsod in nikjer.

Meditativna esenca Shepherdovega debija se razkriva v večplastnih, razsežnih in izrazito detajlnih aranžmajih z raznimi arhaičnimi sintetizatorji in Fenderjevim elektronskim klavirjem Rhodes kot rdečo nitjo, torej osnovnim gradnikom kompozicij, ki v svojih bohotnih teksturah poleg zvokov analognih elektronskih zvočil premorejo tudi orkestralne zvoke godal in trobil, električnega basa in kitare, bobnov in tolkal ter človeških glasov v obliki zborovskega petja. Slednjemu lahko prisluhnemo v najdaljši in doslej morda najpopolnejši Shepherdovi stvaritvi, trodelni enajstminutni mojstrovini Silhouettes, ki si zagotovo zasluži mesto med najboljšimi glasbenimi dosežki leta 2015.

Virtuoznost dela Elaenia se skriva tudi v Shepherdovi zmožnosti, da je iz številnih sodelujočih glasbenikov, ki zdaj tvorijo njegovo enajstčlansko zasedbo, med katerimi gre izpostaviti priznanega bobnarja Toma Skinnerja, uspel izvabiti optimalno realizacijo svojih idej na presečišču elektronske in instrumentalne glasbe. Album v svoji kompleksnosti seveda zahteva veliko pozornosti, kar pa je lahko sila zahtevno delo, v kolikor upoštevamo eterično zvočno naravo njegovih stvaritev. Bolj kot se ob poslušanju na slušalkah naprezamo, da bi osmislili in se oprijeli tudi najmanjših zvočnih entitet, bolj nas album v svoji kontemplativni atmosferi odvrača od kontroliranega toka misli in nas zapeljuje v nedrja polsna.

To velja predvsem za naslovno pesem Elaenia, ki nastopi kot jukstapozicija udarnosti in ritmični razgibanosti predhodne Silhouettes. V njej Shepherd streže z minimalističnimi odzvanjanji tonov Fenderjevega Rhodesa in modulacijami raznoterih ambientalnih sintovskih ornamentalij nepopisne lepote. V sledečih skladbah Argené in Thin Air, ki delujeta kot dve plati istega kovanca, se Shepherd posveti modulaciji sedemtonske sintovske lestvice, ki jo v prvi bogati z oblogami raznobarvnih sintovskih odtenkov, naključnih elektronskih formulacij ter klavirske melodije in jo nato v drugi rekontekstualizira z grajenjem kompleksnih ritmičnih struktur.

S skladbo For Marmish se Floating Points nekoliko približa svoji doslejšnji elektronski produkciji, denimo stvaritvi Myrtle Avenue, ki jo slišimo v podlagi, že omenjena ritmična razgibanost pa se v vsej svoji osupljivosti razodene v albumskem epilogu Peroration Six, pri katerem se v začetku še doumljive bobnarske ter tolkalske sekvence in kakofonije godal, kitare, klavirskih preigravanj ter sintovskih vložkov iz sekunde v sekundo prepletajo v neustavljivem crescendu in slednjič formirajo težko ubesedljivo, do maksimuma privlečeno zvočno silo, ki jo Shepherd odrezavo kot zaušnica ustavi tik pred vrhuncem, tik pred končnim razodetjem, in nas tako prebudi iz triinštiridesetminutnega zvočnega tripa, ne da bi nam postregel s katarzo.    

Prvenec Floating Points lahko skratka poslušamo kot zvočno preslikavo Shepherdove vseobsegajoče ljubezni do glasbe, ki vase absorbira vse, od duhovnega džeza Johna Coltranea in Pharoaha Sandersa, sofisticirane sodobne elektronike in presežnega post-rocka v slogu zasedbe Tortoise pa vse do brazilske glasbene tradicije, soula, diska, R&B-ja ter nenazadnje tudi zborovske glasbe in klasike. S svojim brezčasnim zvokom, emocionalno težo in fuzijo mnogoterih glasbenih slogov na križiščih elektronske in instrumentalne glasbe pa bi si kot prva izdaja v Shepherdovi novoustanovljeni založbi Pluto oznako klasika, čeravno je morda za to še prezgodaj, nemara zaslužil tudi album Elaenia.