Luaka Bop, 2021

Že nekaj časa lahko v glasbenem svetu opažamo trend, da glasbeniki širom sveta postajajo histerično utesnjeni v žanrskih oznakah svoje glasbe – obenem pa smo priča počasni in negotovi, a vendar vztrajni smrti glasbenega žanra. Žanr pa ni umrl kot glasbena forma, temveč le kot kategorija razvrščanja; zato lahko še vedno poslušamo jazz ali klasično glasbo, lahko pa tudi mešanico obojega, celo s poljubnim deležem prvega in drugega, pa bo to povsem veljaven opis glasbe. Za album današnjega recenzentskega termina Radia Študent, Promises, bi zato lahko širokoustno, a brez dlake na jeziku rekli, da gre za transžanrsko stvaritev, ki ni niti klasična, niti jazz in niti ambientalna glasba.

Album Promises sta posnela elektronski producent Sam Shepherd, ki ustvarja kot Floating Points, in saksofonist Pharoah Sanders skupaj z Londonskim simfoničnim orkestrom. Megalomanska simfonija Promises iz devetih stavkov, jasno poimenovanih Movement 1 do Movement 9, je bila posneta v preteklih dveh letih, ob prelomu med staro in novo normalnostjo, njena zasnova pa seže v leto 2015. Takrat je namreč Floating Points izdal debitantski dolgometražec Elaenia, ki je navdušil tudi poglavarja ameriškega spiritualnega jazza Sandersa. Ta je nato naredil prvi korak in Shepherda povabil na kosilo – in tistega dne so padle prve ideje za njuno sodelovanje.

Kot avtor kompozicije se podpisuje Floating Points, album pa zanj zagotovo predstavlja tudi neke vrste uresničitev sanj. Tako smo lahko na LP prvencu Elaenia slišali komad Silhouettes (I, II & III), ki je že kazal pretenzijo po simfonični grandioznosti – kasneje pa se je Shepherd bolj posvetil brezmejni svobodi pri ustvarjanju modularne elektronike, donošeni v obliki albuma Crush. Na preteklih izdajah in DJ setih se je že spogledoval z improvizacijo v elektroniki, pa tudi z jazz muziko. V trdnjavi berlinske klubske scene Berghainu je nekoč svoj šesturni set otvoril tako, da je v celoti predvajal Harvest Time, spiritualno mojstrovino Pharoaha Sandersa iz leta 1977. Tokrat pa je do njega z zvezdnatega neba jazz legend sestopil Sanders sam. Za ilustracijo njegove veličine naj omenimo, da ga je Ornette Coleman nekoč okronal za najboljšega tenor saksofonista na svetu.

Shepherd je doktoriral iz nevroepigenetike, vede o majhnih spremembah DNK v živčnih celicah; tako majhnih, da niso niti mutacije. Same po sebi ne pomenijo nič, seštete pa so odgovorne tudi za potek fizioloških procesov v možganih. Minimalne in delikatne spremembe ponavljajočega se motiva predstavljajo tudi glavno gibalo elektronskega dela albuma in tudi zanje bi bilo zaman predpostavljati, da imajo kakršenkoli skrit pomen, ki pa je interpretativno “le” težko dostopen. Pomen nastane v njihovi vsoti, ta pa nas s svojim vztrajnim ponavljanjem, ki odvrača kontinuirano pozornost, žene k temu, da bi na Promises gledali skozi prizmo ambientalne glasbe.

Toda če je to ambientalna glasba, potem ta ambient nikakor ni vzdušje, temveč nekakšna dinamična fantazmagorija. Konkretno je “ambientalna” zgolj v takem smislu, kot to velja za transcendentne jazz plošče, kakršni sta Sandersova že omenjena Harvest Time ali pa Journey in Satchidananda virtuozinje Alice Coltrane, ki je bila poročena s Sandersovim mentorjem Johnom Coltranom. Te z repeticijo in odsotnostjo strukture poustvarijo transu podobna stanja ekstaze. Toda zagotovo ne gre za pomirjujočo in nevsiljivo ambientalno glasbo, kakor jo je pozneje koncipiral njen izumitelj Brian Eno.

Za to ireduktibilnost poskrbi 80-letni Sanders. Njegov vzhičeni saksofon, ki se zoperstavlja repetitivnosti podlage, diha, govori, kriči, joče in se smeji, vse do sedmega stavka, ko umolkne. Včasih véliki saksofonist izrazi tudi do zdaj še neimenovana čustva, kakor npr. v četrtem stavku, v katerem prispeva tudi svoj vokal. To je verjetno najbolj humorna prvina albuma, ki razbije iluzijo resnosti cele kompozicije, s tem pa jo nemara naredi še bolj človečno.

Londonski simfonični orkester, ki je ob Floating Pointsu in Sandersu – velikemu imenu navkljub – najmanjše ime na tem banketu veličastnih glasbenikov, na prizorišče stopi šele v šestem stavku, torej po skoraj 20 minutah od prve note albuma. Ko začne igrati, preseka napetost med ponavljanjem osnovne melodije z minimalnimi nadgradnjami, ki ne terja pozornosti, in enkratnostjo saksofona. Takrat simfonija preide k razgibani, celovito čustveno nabiti drugi polovici. Vzdušje se spremeni iz neonoir detektivskega trilerja iz 70-ih v spektakularen in epski total od daleč. Če je bil v prvem delu album zadržan, pa v zadnjih treh stavkih polnost godalnega dela orkestra vzplamti, ugasne, tli … in se ponovno vname.

Če se minimalno asketski prvi del simfonije ukvarja predvsem z lastnimi čustvi, pa drugi na poslušalce učinkuje teatralno in se z nami celo poigrava. Do devetega stavka zato sumimo, da se je simfonija lažno končala že večkrat kot Blu-ray extended edicija Gospodarja prstanov: Kraljeve vrnitve. Na tej točki se vprašamo tudi, kakšno je pravzaprav razmerje med prvim in drugim delom – in zakaj simfonija traja ravno toliko, kot traja, ne pa morda manj. Če se namreč ne trudimo aktivno vsrkavati veličin tenor saksofona, simfonija do petega stavka ne premaga svoje repetitivnosti. Zato lahko postane proti koncu prvega dela že utrudljivo banalna, preskok v nivoju zahtevane pozornosti v šestem stavku pa preseneti.

Pozdravljamo pa dejstvo, da je Floating Points simfoničnemu orkestru dal priložnost, da se izkaže kot polnopravni tretji član, ki lahko stoji ob boku njegovi elektroniki in Sandersu. Orkester so sicer prej koncesionirali že drugi elektroničarji, a je tam običajno oponašal druga glasbila oziroma se ni posluževal heterogenega nabora glasbil. Dejstvo, da elektronika, orkester in saksofon niso podrejeni drug drugemu, torej predstavlja tisto radikalno novost pričujoče izdaje, zaradi katere je zaslužna pozornosti. Čeprav smo to slišali že stokrat, pa tudi Promises zatrjuje, da je ločnica med resno in zabavno glasbo resnično padla.

Če sklenemo: Pharoah Sanders z mojstrskim sodelovanjem na albumu Promises zagotovo doda pomembno pridobitev v svojo bogato diskografijo, ki jo gradi že od leta 1965. Glede Floating Pointsa pa je Jaša Bužinel, RŠ-ev recenzent prejšnjega albuma Crush, takrat sklenil, da je avtorjev potencial presegal aktualno izdajo. Podobno bomo trdili mi za izdajo Promises: tisto pravo Shepherdovo singularno mojstrovino lahko od njega šele pričakujemo.