Philophon, 2025

Nič ne pogreje srca RŠ recenzentu, muzikologu in etnologu istočasno tako kot svež, vzpenjajoči se glasbenik, ki tradicionalne žanre svojega okolja postavlja v sodobni kontekst. Marsikaterega sličnega kandidata najdemo znotraj nabora glasbenikov, ki stojijo za na erešu redno všečno recenzirano založbo Glitterbeat Records. Če omenimo le nekaj imen, ki so se decembra znašla med naj Tolpami bumov, so to Ana Lua Caiano, ki združuje elektroniko s tradicionalno portugalsko glasbo, El Khat, ki posodabljajo kulturno tradicijo jemenskih židov, Gordan, ki skozi temačne distorzirane zvoke predelujejo balkansko tradicijo, in tako naprej po spisku. Ko neposredno z Bandcampa bere opis sveže stvaritve ganske glasbenice Florence Adooni An Ordinary Exercise In Unity, ki ni plod Glitterbeata, ampak še nekaj korakov bolj butične založbe Philophon, se recenzentki zastavlja vprašanje: kaj zlomka je na aktualizaciji in predelavi tradicije tako privlačnega in kaj od te struje zares zahtevati?

Recenzentka, kot se spodobi, nekaj prvih odvodov te enačbe najde, ko prvič obkroži dobre pol ure glasbe pred sabo. Morda moramo od žanrov v prvem planu preprosto pričakovati tisto najbolj osnovno čutno oziroma čustveno zadovoljitev, ki jim je pripisana. Dober postrock nas zasanja, pripelje v introspekcijo, dober pank razpali in vzbudi notranjo željo vsaj po tem, da bi poslušalec zažgal kak bližnji smetnjak. Plošča An Ordinary Exercise In Unity pa je mešanica frafra gospela, tradicionalnega žanra ljudstva frafra, ki mu Adooni pripada, in highlifa, ki svoje korenine prav tako razteza po površini Gane. Z elektronsko plesno glasbo ji kot pionirjema highlifa Cardinalu Rexu Jimu Lawsonu in E. T. Mensahu uspe z bogatimi poliritmi recenzentko pripraviti do ritmičnega majanja z glavo pred njenim laptop ekranom. Mar ni to prvo, kar pričakujemo od podmladkov afrobeata?

Da so sami ritmi na albumu slastni za prste obliznit, ni sicer nobeno naključje. Kot producent in soavtor albuma se podpisuje Max Weissenfeldt, bobnar številnih funk zasedb in kreator založbe Philophon, ki je podpisal več glasbenikov frafra gospela, med drugim Alogteja Ohoja, za katerega je Adooni v svojih začetkih pela spremljevalne vokale. 

Album tako stoji na močnem ritmičnem ogrodju, v katerega se vpenja Adoonijin prezenten vokal, dodatno nadgrajen s široko zasedbo lokalnih glasbenikov. Ko preberemo kilometrski kolofon, celoten album v resnici deluje bolj kot skupinski produkt in užitek; tudi fotografije celotne Adoonijinezasedbe na plakatih za turnejo delujejo osvežilno za recenzentkino protiindividualistično srce. 

Tako se po drugem, tretjem, četrtem poslušanju zdi, da vsak zavoj trobente in vsaka vokalna harmonija stojita na svojem mestu. Prav tako lahko rečemo, da se pesmi v angleščini in domačem gurenskem jeziku lepo prepletajo in prehod med jezikoma ritma albuma ne zmoti. Še več, lok albuma se zdi premišljeno zastavljen. Po plesnem začetku nas na sredini pričaka naslovna skladba A.O.E.I.U. Ko smo se vsaj z minimalnim gibanjem telesa že dobro izplesali, z lahkoto verjamemo osrednjima mislima. Ja, The world is full of pretty sounds in Music is the art of time sta na prvi pogled pocukrana klišeja, ampak kako ne bo recenzentkino cinično srce osvojeno, ko besede pridejo do nje skozi popolno izvedbo brass sekcije? Morda pa lahko celo nekaj odnesemo od pozitivističnega odnosa, ki prežema album s sporočili enotnosti in skupnosti. 

Tako lahko recenzentka svoje pomisleke in tuhtanja glede glasbene aktualizacije vsaj začasno pospravi nazaj v predal. Aktualizacijo, kugo današnjih odrov, filmskih žanrskih subverzij, v času, ko se zdi, da je bilo vse že napisano, izgovorjeno, izpljunjeno in izpeto, pač v duhu postmodernizma stvari tudi v glasbi na novo premešamo med sabo. In zakaj bi pljuvali v dobro skuhano zmes? Sedanjost postane preteklost, preteklost sedanjost, vseeno pa plešemo, dokler ne izzveni zadnji udarec po kpanlogo bobnu. 

Tolpo bumov je pripravila Lara Nia Matos.