Talitres Records, 2017

Morda se zasedbe Flotation Toy Warning spomnite še z začetka dvatisočih. Šlo je za skupino, ki je posnela eno odlično ploščo in potem bolj ali manj zaključila, kot Jeff Buckley z Grace ali The Postal Service z Give Up. Njihova zapuščina je bil do nedavnega le prvenec Bluffer`s Guide to the Flight Deck, ki je za založbo Pointy Records izšel daljnega leta 2004. Album je kot pravi unikat izstopal že v časih Sufjana Stevensa, Arcade Fire in Belle and Sebastian, še posebej atraktiven pa se zdi v neinovativnem stanju današnjega indie rocka. Jasno izstopajoča pa je tudi njihova nova plošča The Machine That Made Us, ki je izšla junija letos.

Začetki skupine segajo slabih dvajset let nazaj v severni London, njihova glasba pa je bila že od začetka bolj kot za koncertne dvorane mišljena za zapuščene tovarne in dnevne sobe. Trinajstletno obdobje med obema ploščama se je po eni strani zdelo kot konec kariere, po drugi strani pa so se pojavljali občasni singli, trije od katerih so se naknadno znašli tudi na novi plošči. Flotation Toy Warning se v glasbenem koordinatnem sistemu nahajajo nekje med psihedeličnim rockom, indie popom in chamber popom s številnimi drugimi žanrskimi primesmi. Glavna lastnost te glasbe je njena melanholična in medla, a udobna atmosfera. Ta obenem oddaja hlad in toplino, sladkobo in grenkobo. Glasba je ustaljena in enolična, a hkrati raziskovalna. Za marsikoga morda pretirana ali precenjena, za druge intimna in odraz njih samih. Torej največ biser in najmanj povsem samosvoj odvod indie rocka iz dvatisočih.

Postavi se vprašanje, ali tako specifična plošča sploh potrebuje nadaljevanje. S kakšnim občutkom bi denimo zavrteli ploščo, ki bi jo Slint izdali v letošnjem letu? Kaj je na prvi plošči ostalo neizrečenega ter kakšno pot obrati na novi - bi želeli enako glasbo ali drugačen pristop? Dolgotrajna pričakovanja bi najbrž v vsakem primeru v veliki meri ostala neizpolnjena. Seveda pa je najbolj zdravo ustvarjanje ločeno od pričakovanj in kakršnihkoli dolžnosti, česar se morajo zavedati tudi poslušalci. Prav s takšno miselnostjo naj se slednji spoprimejo tudi s ploščo The Machine That Made Us.

Nova plošča se ponaša z na las podobnimi lastnostmi kot predhodnica. Deluje kot njen podaljšek oziroma rezultat enakih idej. Čeprav se plošči razlikujeta v razgibanosti muzike, se obe gibata v tesnem objemu značilne udobne atmosfere. Očitnih razlik med ploščama sicer ni, če pa se zdi, da se je prvenec osredotočal na silovitost posameznih komadov, potem nova The Machine That Made Us bolje deluje kot celota, iz katere posebej ne izstopi noben komad. V naoljenem toku plošče in v posameznih skladbah je najti več suverenosti in zrelosti kot prej. Gre za nadaljevanje identitete prvenca, a na podlagi trinajstletnih izkušenj in novih, svežih idej.

Ali smo torej potrebovali novo ploščo zasedbe Flotation Toy Warning? Najbrž ne. Zdi se, da je bend svoje unikatno sporočilo svetu predal že s prvo. Letošnja plošča predhodnico sicer v nekaterih segmentih celo preseže, a se gotovo ne bo v enaki meri vtisnila v spomin. Kljub temu pa je The Machine That Made Us nadvse prijetna in konsistentna plošča, ki bo polepšala marsikateri jesenski dan. Poleg tega je več kot dobrodošel izdelek, ki jasno izstopa iz danes večinsko enolične indie rockerske scene.