Samozaložba, 2017

Na seznamu pretresanja mnogih novih blues rock izdaj se je tokrat znašel avstralski trio, ki se skupnemu ustvarjanju posveča šele slabi dve leti. Navkljub relativni mladosti zasedbe pa ima slednja že precej zaseden koncertni booking, saj ji je uspelo pridobiti že lepo število simpatizerjev, ki jih bo aprila razveselil še nov album s preprostim naslovom imena zasedbe same – Furious Few. Čeprav se mnogi glasbofili že zmrdujejo nad aktualnim trendom blues rocka ter si že same zasedbe nadevajo šaljiva samokritična imena - kot na primer avstrijski Boring Blues Band - ostaja preživetje tega žanra očitno še vedno na precej zavidljivi ravni. Popularnost tega starega glasbenega izraza, ki v osnovi temelji na ponavljajoči se progresiji običajno zgolj treh akordov, gre pripisati ravno preprosti in pomirjajoči strukturi, življenjskim besedilom ter v prvi vrsti zasedbam, ki ga na novo interpretirajo ter mu dodajajo prvine drugih žanrskih označevalcev.

Med nabor teh novih bluesovskih zasedb, ki smo jim lahko hvaležni tako za podoživetje melanholije kot hkratno žanrsko diverzantsko presenečenje ob poslušanju, lahko štejemo tudi zasedbo Furious Few. Slednji so svoje glasbeno izrazje začeli razvijati v Berlinu, kjer sta se po razpadu avstralskega benda Me udomačila kitarist in pevec Joshua Murphy in bobnar Spike Rogers ter v svoj glaseni proces privabila še klaviaturista Connorja Fitzgeralda. Zanimivo je, da zasedba svoji končni postavi ni dodala basista, ki običajno močno pridoda k bolj prezentni in groovy ritem sekciji običajnih rockovskih bendov. V svojih vadbenih prostorih, ki so jih očitno uporabili tudi za namene snemalnega studia, so Furious Few razvili in zabeležili dolgometražec devetih skladb v razponu od neposrednih energičnih glasbenih sunkov, kot smo jih deležni od domačih Thunderbabies, do nežnejših skladb baladnega značaja v stilu večnih romantikov Tindersticks.

Z bolj hitro in neposredno različico albuma se spoznamo že v uvodni skladbi Hail Mary, s katero spoznamo mastne riffovske sestave ter besneč vokal, obe značilnosti pa se še za odtenek bolj prodorno izrazita v garažnih Purity Gone in The Quarters. Z nepopustljivostjo, ki ji še vedno diktira električna kitara, Furious Few nadaljujejo še v skladbi Nothing Again, ki se pojavi proti koncu, ko se vsaj po prvem poslušanju šele dobro zavemo, da v glasbi na albumu ni slišati klasične basovske kitare. Čeprav je zvok strunskih glasbil težko nadomestljiv in bi fizični bas na določenih mestih lepo začinil celoten zven komadov, je v primeru Furious Few to glasbilo z najnižjim glasom vseeno pogrešljivo in nadomestljivo. Njegovo funkcijo namreč ravno ob bolj hrupnih delih uspešno prevzamejo klaviature, bodisi kot glasovno nižje ležeče ostre orgle bodisi kot sintovski bas. Basovski zvok plošče je zato precej edinstven in bolj elektronsko obarvan.

Klaviature se na albumu Furious Few še posebej opazno izrazijo v mirnejših bluesovskih pesmih, kot so A Tale For Two, The Devil Makes Five in Lines, v katerih namesto nizkih linij pretežno prevzemajo višje ležeče tople orgelske zvoke. Še posebej prijetno nas vpeljejo v prav tako umirjeno in morda najbolj všečno skladbo na plošči A Bad Love, ki nas vsaj v prvi polovici prijetno spominja na Higgs Boson Blues zasedbe Nick Cave & The Bad Seeds. Ravno v tej baladi se najlepše izpostavi tudi globok pevčev glas, ki spada med močnejše atribute zasedbe. Plošča se sklene s komadom Something Is Broken, ki predstavlja srednjo pot albuma in preči strukturo nekje med energičnim naskokom in baladno melanholično nežnostjo, s tem pa v svoji razgibanosti odzveni kot ena bolj zanimivih skladb na plošči. Album se po večkratnem poslušanju z izjemo nekaj skladb najverjetneje ne bo zasidral v spomin kot poseben presežek, vendar pa je zvočni zapis zgolj eden izmed preizkusov, ki določa kvaliteto zasedbe in njenega dela. Gotovo se splača prezenco Furious Few preveriti še v živo, za kar bo priložnost že čez dva dni, ko se na svoji polno zasedeni turneji ustavijo tudi v metelkovskem Channel Zeru.