Editrix: The Big E
Joyful Noise Recordings, 2025
Plošča The Big E trojice Editrix je prej kot svoji primarni oznaki na Bandcampu – namreč oznaki experimental – posvečena pesmicam. In s tem ni nič narobe. Dandanes glasbeni eksperiment kot označevalec in z njim vred eksperimentalna godba pokata po šivih. Statistika spletnega portala Rate Your Music, popularnega med oboževalci bolj ali manj nišne glasbe, nas sooča s presenetljivim odkritjem. Na portalu uporabniki različnim ploščam po skupnostnem sistemu javnega glasovanja prisojajo takšne in drugačne oznake – med drugim tudi oznako eksperimentalno, s katero je na portalu označenih kar sedem tisoč lani izdanih plošč. To število je približno enako številu tako označenih plošč iz celotnega obdobja sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, močno plodnega obdobja, v katerem je elektronska produkcija vstopala na presečišče med komercialo in podtaljem.
V votli notranjosti nenadne eksplozije eksperimentalnosti stojijo nišni poskusi, ki bi jih najlaže oklicali za pragmatične. Eksplozija se namreč ni zgodila zato, ker bi žanrsko podtalje nenadoma posvojilo drzno godbo. Ravno nasprotno – eksperiment se je bil primoran zbližati s konvencionalnejšo alternativo, ker je bil njegov obstoj onkraj okvirov onemogočen. V ta umik je bil prisiljen tako z vidika financ kot tudi z vidika vidljivosti, ko so ga po pasu udarile ekonomske iznajdbe postosemdesetih. Pred tem prelomom so še največji neodvisneži, kot so This Heat, za svoje poskuse z zankanjem trakov prejeli BBC airtime z Johnom Peelom, Vzhodna Nemčija pa je sistematično, čeprav morda iz ideološkega vzgiba, podpirala razvoj avantgardnega jazza. Ko se je pipica zaradi znanih krivcev zaprla, je nastopilo životarjenje, tam, kjer scene nimajo močnih in s trudom izborjenih okvirov, kot je denimo domači Festival Neposlušno, pa je bil eksperiment prisiljen v dvostranski kompromis s pesemsko, popovsko formo.
V luči današnje hipersaturirane glasbene produkcije je po eni strani žanrska alternativa nezanimiva in se mora zateči k eksperimentu. Po drugi strani pa eksperiment v kontekstu skrajšane pozornosti, algoritemskega oblikovanja okusa in šibkih institucionalnih okvirov le stežka tekmuje za naša ušesa. Tako lahko eksplozijo eksperimentalnosti dojemamo kot dvojno vzajemno gibanje, ki je v luči razmer na sceni pripeljalo do porasta pragmatično odmerjene nenavadnosti. Večina tistih sedem tisočih plošč mora paziti, da ne zaplava predaleč v komponento čudnega. Če se namreč spozabi, bodo prizorišča razen peščice podzemeljskih entuziastov ostala prazna, na Spotifyu pa bo vse ostalo v tisti bedni kategoriji »manj kot tisoč« predvajanj. To so za drzno alternativo nova pravila igre.
Editrix je trojica, razpeta med Massachusettsom in New Yorkom, ki se na tekmovalnost ameriškega podtalja dobro spozna. Poleg obravnavane plošče ima pod pasom še dve ekscentrični plati: debitantsko, nojzrockersko Tell Me I'm Bad iz leta 2021 in temačno, s težkimi rifi obarvano nadaljevanje Editrix II: Editrix Goes To Hell, ki je izšlo leto kasneje. Zasedbo vodi vokalistka in kitaristka Wendy Eisenberg, katere solo ustvarjalnost smo lani obravnavali v recenziji plošče Viewfinder in se lahko pohvali s kristalno jasnim in izostrenim vokalom ter obvladovanjem jazz kitare. Zasedbo poleg Eisenberg sestavljata basist Steve Cameron in bobnar Josh Daniels, edini glasbenik, ki danes še ostaja vpet v podtalje Massachusettsa. Domačih korenin se je trojica oprijela predvsem po nojzrockerski in nojzpop komponenti – Massachusetts se lahko namreč pohvali s Pixies, Mission of Burma in Dinosaur Jr.
Današnji Editrix s svojo tretjo ploščo The Big E po zvoku spomnijo na avantgardnejšo linijo v slogu legendarnih Hella, v progresivnih zavojih pa tudi na agresivnejše King Crimson in v drobcih ekscentričnosti na Franka Zappo. Pospešena, poglobljena in z eksperimentom spogledujoča se plošča enaindvajsetega stoletja se ne boji prestopanja v nojz, težke rifaže in zapletene kompozicije. V tem medprostoru, ugnezdenem med žanrsko muziko in eksperimentalo, se Editrix počutijo popolnoma udobno.
Na udobje nakazuje veteranska lahkotnost, s katero trojica pristopa do razgibane igre. V desetih skladbah, ki skupaj merijo dobrih štirideset minut, se Editrix suvereno sprehaja med izrazito žanrskimi elementi. Pri nojzu se denimo kažejo njihove massachusetske korenine in dediščina prvenca Tell Me I'm Bad, pri težkokategornih rifih vpliv druge plošče, kreativna rast pa pri svežem mathrockovskem, skoraj progresivnorockovskem pristopu. Ta eklektičnost kaže na njihovo obvladovanje sodobne oblike eksperimenta – mešanega, zmešanega in ohlapno definiranega zvoka, ki ostaja prizemljen z obliko, rifom, ritmom in vokalno melodijo. Eisenberg na svojih solističnih stvaritvah pogosto prevzame ospredje, tokrat pa se njen glas premakne za odtenek v ozadje. Rezultat je abrazivna, a hipnotično očarljiva mešanica nežnosti in agresije. Toda prav njeno petje je tisto, ki bo poslušalce najbolj razdvajalo. Kot se je v YouTube komentarjih pod uvodno skladbo elokventno izrazil komentator bongwater 66 – Ne maram vokalov. Kitare ok.
Ploščo kot celoto najlaže opišemo na primeru komada No, ki nas popelje skozi celo paleto žanrskih zvokov – od težkega rifa v slogu Chat Pile in albuma God's Country do mehkih, artpopovskih vokalov, ki zavijejo v kakšen radijski indie, preden se petminutna odisejada z energičnim postpankom vrne na distorzirani začetek. Ta neprestani gib je najuspešnejše izveden vidik plošče. Editrix mešajo neposlušljivo s poslušljivim in obratno, uspe pa jim predvsem zaradi dinamičnega ohranjanja pozornosti. Rezultat je plošča današnje dobe, plošča, ki je hkrati old school cool kot kakšen značilen nojz rock, obenem pa zavoljo kombinacije abstrakcije in preprostosti zveni večno sveže. Pristop spominja na še en letošnji presežek, unikatne Newyorčane YHWH Nailgun in njihov kratek, a sladek prvenec 45 Pounds.
Editrix so podobno kot YHWH Nailgun prste uspešno prislonili na utrip sodobne eksperimentale. Ključ do uspeha onkraj oceana očitno leži v agresivnih, energičnih ritmih, ki v srži ostajajo dovolj preprosti za miganje z glavo, na tej osnovi pa naj si igra vzame čudaški prostor. Kolikor si ga želi in kolikor ga potrebuje. Tako si bo vsak fen iz ameriškega podtalja v svoji lokalni zatohli luknji ob poslušanju zlahka privoščil dobro mero headbanganja. Za kakšen bolj čistokrvno drzen eksperiment pa bodo potrebna kulturniška sredstva.
Dodaj komentar
Komentiraj