Run For Cover, 2019

V tokratni Tolpi bumov bomo pod kritiški drobnogled vzeli glasbo kalifornijske hardcore punk zasedbe Fury, ki prihaja iz kalifornijskega Orange Countyja in je v pičlih petih letih delovanja za sabo pustila tako močan vtis, da jih spletni hardcore kuloarji že prištevajo med bande, ki so ključno zaznamovali hardcore krajino preteklega desetletja.

Ko govorimo o hardcore punku, ne moremo mimo subkulturne konotacije. Hardcore punk kot izrazito jezna glasba, ki je v osnovi vedno reakcija na stanje v družbi, marsikomu v mladih letih ponuja preproste odgovore na kompleksna vprašanja. Odgovori se zelo pogosto napajajo iz istih bazenov inspiracije in znanja, kar pogosto onemogoča vnos svežih in relevantnih perspektiv. Ne glede na to, da je hardcore že zgodovinsko odpiral zelo pomembna širša družbena vprašanja, ki so tudi danes še kako aktualna, pa je takšna izkušnja za številne posameznike predvsem faza na poti odraščanja.

Velik del svoje publike hardcore nagovarja ravno zaradi nereflektirane zvestobe izhodiščnemu zvoku, čeprav ni zares jasno, kakšen doprinos naj bi to imelo. To se udejanja iz leta v leto v obliki neskončnih na smrt dolgočasnih revivalov bendov, ki zvenijo in so videti enako kot bendi z začetka osemdesetih in ki niso zmožni novih in svežih perspektiv, tako v zvočnem kot besedilnem smislu. In le redko se pojavi bend, ki je zmožen preseči večno hardcore vprašanje: »Kaj bi storila Ian MacKaye in Henry Rollins?«

Razlog za to, da so Fury tako hitro vzbudili pozornost, najbrž leži ravno v dejstvu, da je bend že od začetka delal tako, kot to zapoveduje hardcore punk učbenik. Band izhaja iz 80s hardcore tradicije in kot svoje vzornike našteva klasične postave z vzhodne obale ala Battery, Negative Approach in Turning Point. Na takšnih izhodiščih je bil postavljen njihov prvenec Paramount, s katerim je bendov izraz močno odjeknil znotraj matične scene, hkrati pa so si prislužili kar nekaj recenzij v medijih, ki hardcore punku običajno ne posvečajo posebne pozornosti. Paramount je bil soliden začetek, ki pa vsebinsko ni ponudil pravega presežka. Skoraj šolski primer še enega oživljanja youth crew hardcora, ki zvočno ni ponudil presenečenj, temveč je predvsem vestno sledil zgodovinski matrici hardcora. Še najzanimivejši moment z albuma je bila zaključna skladba The Feeling, ki je zaradi odstopanja od preostalega materiala na albumu delovala skoraj kot prerokba o materialu, ki so ga Fury letos maja javnosti predali pod imenom Failed Entertainment.

V zadnjem desetletju smo slišali kar nekaj uspešnih eksperimentov spajanja hardcora z drugimi glasbenimi oblikami. In vendar so se Fury na Failed Entertainment tega lotili drugače. V novih enajst skladb so zapakirali svojo verzijo tega, kako ustvariti hardcore album, ki bo še vedno zvenel kot hardcore album. Kar seveda na prvo žogo ne prinaša revolucije znotraj žanra. Kar pa dela album zanimiv, so mali zvočni detajli, ki kažejo trdno zavedanje, da poleg scene hardcore punka tam zunaj obstaja čudovit in heterogen svet, ki prav tako ponuja marsikaj relevantnega. In ravno tega smo v hardcoru zadnjih dvajsetih let slišali občutno premalo, posledično pa bendi, kot je Fury, zasijejo toliko močneje.

Očiten je počasnejši tempo kot na predhodniku, a zavoljo tega bend ne žrtvuje tudi moči in jeze debitantske plošče. Zvočno tako bolj kot na sodobne youth crew bende spomnijo na z americano cepljeni hardcore zasedbe Modern Life is War s plošče Midnight in America. Ali pa na pozabljene bostonske legende The Hope Conspiracy na albumu Death Knows Your Name. Sicer so Fury od omenjenih zasedb opazno bolj grungerski, kar gre pripisati sodelovanju z Jackom Endinom, legendarnim producentom, najbolj znanim po sodelovanju z Mudhoney, Nirvano in Sound Garden. Svoje pa je prispeval tudi vokalist in kitarist zasedbe Parquet Courts, Andrew Savage.

Plošča se odvrti v tridesetih minutah, kar je dovolj, da bend naniza kar lepo število močnih poudarkov, ki tudi po večkratnem poslušanju še vedno povzročijo dnevnosobni moshpit. V tem smislu posebej izstopajo skladbe, kot so Angels Over Berlin, America, Birds of Paradise in navsezadnje tudi izjemen singalong v zaključnem komadu Crazy Horses Run Free.

Poleg ohranjanja bendove identitete ne glede na zvočne premike plošča Failed Entertainment izstopa tudi zaradi iskrenega besedilnega naboja, s katerim je prepojena. Vokalist Jeremy Stith v svojih besedilih ne ponuja predvidljivih odgovorov na zahtevna vprašanja. Ne odpira klasičnih družbeno-kritičnih tem, raje išče svetle momente naših malih življenj v kruti realnosti poznega kapitalizma. Ne pretvarja se, da ima odgovore, namesto tega raje zastavi kakšno novo vprašanje. Kar velja pripisati tudi njegovim virom inspiracije, ki jih pogosto navaja v intervjujih, denimo dela Wima Wendersa in Sama Shepparda namesto bolj predvidljivih Raya Cappa in Johna Josepha.

Težko je napovedati, ali bo Failed Entertainment plošča, ki se je bomo spominjali tudi čez deset let, zagotovo pa bo ob koncu leta pristala v vseh kronikah hardcora. Iskanje navdiha izven klasičnega bazena je včasih dovolj za dobro hardcore ploščo, ne da bi bilo treba zares dekonstruirati tisto, s čimer so si Fury zgradili prepoznavnost. Močan in izrazit izdelek, ki ni zgolj še ena repriza prežvečenega 80s hardcora, temveč je odlična ponazoritev tega, kaj hardcore lahko je tudi v letu 2019.