Raster, 2024

Glasba z albuma Reflex je neposredna izpeljava odprtomiselne želje po glasbenih inovacijah. Gábor Lázár je producent in glasbeni ustvarjalec, ki smo ga na naših valovih že lahko slišali, nazadnje pa smo ga v Tolpi bumov omenjali leta 2018 ob izdaji albuma Unfold. Takrat je Lázár za ustvarjanje dvojčka albumov, ki ga je sestavljal še album Source, namesto običajnega delovnega okolja v programu Max/MSP uporabljal bolj klasično naravnan DAW program Logic Pro. Omenjeni dvojec izdaj zato deluje precej bolj statičen in značilno klubsko orientiran, saj je zgrajen okrog zank, ki gradijo repetitivne glasbene strukture. V širši diskografiji Lázárja pa deluje regresivno, zlasti ob zadnjih izdelkih – plošči Boundary Object, izdani pri μ-ziqovi založbi Planet Mu, in tokrat obravnavani plošči Reflex, izdani pri založbi Raster Media. To polovico nekoč famozne založbe Raster-Noton vodita legendi nemške eksperimentalne elektronike Frank Bretschneider in Olaf Bender oziroma Byetone. Album je tako tudi zaradi najave novega založniškega ozadja pridobil dodaten hajp, novo izdajo pa so oboževalci in navdušenci že tako ali tako nestrpno pričakovali.

Kot vedno je umetnik zavezan odkrivanju novih načinov produkcije in razvoja klubske glasbe onkraj njenih doslej poznanih meja. Zanima ga predvsem, kaj in zakaj je nekaj klubsko in kako daleč lahko glasbo odmakne od klasičnih form, da bodo komadi vseeno delovali kot klubski ali pa vzbudili vsaj občutek te zapuščine. Glasbo ustvarja z edinstvenimi inštrumenti, ki jih gradi v okolju Max/MSP. Rezultati so zato zelo edinstveni in jih lahko pripišemo le njegovi specifični ustvarjalni struji. Aktivno se oddaljuje od ustaljenih praks elektronske produkcije, ki so jih zastavili producenti z drugačno opremo, z drugačnimi možnostmi že pred desetletji. Temu primerno pa v dobi računalniške produkcije razvija nove pristope in z njimi tudi povsem drugačno glasbo. Ta se na novi plošči nič kaj ne oddaljuje od Lázárjevih eksperimentov, zaradi katerih je sprva postal prepoznaven. 

V glasbi je še vedno prisotna tišina, ki jo sekvencira v kompozicije ter tako vzpostavlja nasprotje chiaroscúro z glasnimi in harmonično gostimi sinti, kombiniranimi s perkusivnimi elementi. Toda na Reflexu slišimo bolj osvobojeno perkusijo. V nasprotju z Boundary Object in prejšnjimi izdajami glasbenika, na katerih gredo perkusija in sinti z roko v roki – sliši se namreč, da isti signali sprožajo več inštrumentov hkrati – se na Reflexu perkusija razširi v celoten prostor kompozicije. Zato se zdi na tej izdaji tišina skoraj neslišna. V kontekstu preostalih izdaj in načina, kako je do te točke svojo glasbo pripeljal, jo lahko zagotovo zaznamo. V tem primeru gre za kvantitativno odstopanje od prejšnjih izdaj. 

Od izjemno izpiljenega zvoka, ki ga je Lázár razvijal zadnje desetletje, torej ne odstopa. Toda za to tudi ni potrebe. Njegov zvok je še zmeraj izjemno fizičen, še vedno z njim aludira na virtualne materiale in njihovo gibanje, ki se nam ob poslušanju izrisujejo v našem umu. Četudi je zvok izjemno intenziven in vpadljiv, osrednje mesto zaseda Lázárjevo sekvenciranje zvokov, ki poslušalcu stalno izmika tla pod nogami. Namreč vsako ponovitev morda zaradi narave klubske plesne glasbe, njenih zank ali pa zaradi ustvarjanja anticipacij znotraj same glasbe vedno pričakujemo, a se ta nikoli ne uresniči.

Vedno se nek del sekvence zamakne, se zgodi prej ali kasneje, kdaj se tudi izpusti. Klubska glasba zmeraj cilja na nekakšno hipnozo, potopitev v zvok, padec v groove komada in seveda ples. Pri Reflexu se to komaj kdaj zares zgodi. Potopimo se v gost zvok, a se vedno tudi iz njega odmikamo, ko se groove, nakazan v prejšnjem taktu, nenadoma spremeni. In to ravno, ko to najmanj pričakujemo ali pa že skoraj sami predvidimo ponovitev, ki se nato ne zgodi. Poslušalec začne zasedati vedno spremenljivo pozicijo znotraj glasbe, kjer hkrati ni čisto zajet v njej in obenem tudi ne čisto odtujen od nje. Tukaj se skriva inovativnost Lázárjevega pristopa, saj poslušalec nujno prične odkrivati nove načine poslušanja iste glasbe. Tako se vzorci ne spreminjajo samo v sekvencah, ki jih producira sistem, temveč tudi znotraj poslušalčeve glave. Kolikor je različnih načinov poslušanja, toliko je tudi plasti ene kompozicije. 

Album Reflex se zdi kot nekakšen izpopolnjen krog, s katerim je pripadnik nove šole eksperimentalnih elektronskih tokov prišel v stik s staro šolo Raster Medie, ki so podobne eksperimentalne pristope preizkušali pred dobrim dvajsetletjem. Za nameček je neposredno pred Lázárjem svoj album izdal tudi Frank Bretschneider, ki je založbo soustanovil. Kot nalašč se zdi, da je Gábor Lázár z Reflexom sprejel štafetno palico tega zelo nišnega gibanja elektronske glasbe. Tudi ob poslušanju njegova glasba zveni veliko bolj aktualna, vibrantna, usmerjena v prihodnost in inovativna.