Shipwrec X Foul-Up, 2022

Kljub temu da ima electro žanr izredno bogato zgodovino in je danes brez pomisleka eden stebrnih odvodov elektronske glasbe, se tega v zadnjem času vse prepogosto ideološko reducira na nekakšen fetišiziran futurizem in sci-fi utopičnost, ki sovpadata s funkcionalnim aspektom glasbe. V preteklosti vendar temu ni bilo tako – očaki žanra so denimo naslavljali distopične ideje, ki so zrcalile družbene kalvarije takratnega duha časa. Mistificirani dvojec Drexciya se je vsebinsko potopil v mitološke globine morja, gibanje Underground Resistance se je borilo za pravice temnopoltih in odpravo družbenih neenakosti, dvojec Dopplereffekt pa je preizpraševal univerzalnost znanosti. Takšnega tematskega pristopa k ustvarjanju glasbe sicer nikakor ne pogojujemo s samo kvaliteto produkcije, se pa vendarle zdi, da je to vsaj ena izmed vzporednic med najbolj prominentnimi electro producenti.

Na svojem novem dolgometražcu We Are Power se v podobni maniri z idejo moči spopada škotski producent, baziran v Glasgowu, Mark Kastner. Dobro leto dni nazaj smo ga ravno v osrednjem glasbeno recenzentskem terminu Radia študent že imeli možnost spoznati skozi drugačno prizmo – takrat je s psevdonimom Kas, ustvarjenim izključno za potrebe albuma, pri založbi Ilian Tape ponudil izvrstno ploščo Like Sunlit Threads. No, danes imamo Kastnerja na tnalu zaradi povsem drugačne zveri, enega redkih sodobnih projektov, ki je uspel iz electra izvleči svoj edinstven in razpoznaven zvok, to je Galaxian. S svojimi izdajami je v preteklosti počastil založbe, kot sta denimo Return To Disorder hamburške Helene Hauff, Illian Tape bratov Zenker, v sklopu kompilacije Kern pa se je znašel tudi na berlinskem Tresorju. 

Tokrat kar dve založbi, Shipwrec in Foul-Up, izdajata vsega enajst kosov dolgometražne celote Galaxiana, imenovane We Are Power. Album precej eksplicitno naslavlja problem moči in oblasti oziroma percepcijo družbene moči v relaciji do naravnih in duhovnih danosti. Konceptualno plat plošče razvija predvsem preko naslovov posameznih štiklov in vokalnih semplov ameriškega domorodskega glasbenika, pesnika ter političnega aktivista Johna Trudella. Uvodoma Galaxian prav njegov govor podloži z monumentalnimi sinti ter šamanskimi flavtami in nas pripravi na poglobljeno poslušalsko izkušnjo. 

Če smo pri njegovih singlih že povsem vajeni komadov, ki zlahka presegajo sedem- ali celo večminutno mejo, se za potrebe albuma tokrat Kastner praviloma drži formatov, krajših od pet minut. Slednje je zanimivo predvsem zaradi stila produkcije, značilnega za Galaxiana – Kastner namreč pri daljših delih praviloma ves presežen čas izrablja za vrsto modulacij, variacij in dinamičnih zasukov, ki v eno skladbi stlačijo zvočno sliko dveh. Za primer si v posluh privoščite njegova zadnja singla Golden Armageddon ali pa Coming Up For Air. Takšen pristop k ustvarjanju lahko slišimo v absolutnem vrhuncu albuma s predzadnjim komadom We Are Power (The Final Assault), medtem ko za ostale velja veliko bolj uniformna oblika z eno glavno idejo. Slednje gotovo pripomore k boljši pretočnosti plošče, hkrati pa zvoči zanj manj značilen in bolj umirjen ton. Tipično hektičnost in razdrobljenost menjajo nekoliko bolj organske strukture, a Škot vseeno ohranja svoj producentski karakter z rabo mišičastega basa, reverbiranih tolkalskih elementov in harmoničnih ter eteričnih sint linij. Medtem ko je albumu istoimenski komad gotovo vrhunec dolgometražca, pa recenzenta še najbolj preseneti ravno zaključni štikl Code Of Existence, ki bi zlahka pobegnil iz arhivov Aphex Twina.

Ob katerikoli izdaji Galaxiana so pričakovanja venomer upravičeno zelo visoka. Ni zaman eden redkih sodobnih electro producentov, ki se ga postavlja ob bok detroitskim legendam, primerjave z DJ Stingray-om pa so še kako na mestu. In zanimivo tudi album We Are Power recenzenta spomni ravno na Stingrayev prvenec iz leta 2012, imenovan F.T.N.W.O. Osem let kasneje, potreseno z Galaxian praškom, distopični problemi rojevajo nove rešitve, medtem ko nekje v ozadju razbija odlična plata We Are Power.