Ilian Tape, 2021

Kdor redno spremlja vikendaški večerni program Radia Študent, se bo danes v svojem naslanjaču počutil še posebej domače. Gre za še en petek v preteklem letu dni, ko Mestni napovednik ne vabi k nobenemu klubskemu divjanju, posledično pa smo priklenjeni na dom, kjer, na tej točki že skoraj nostalgično ter s solzico v očeh, poslušamo bolj poskočno naravnano Tolpo bumov.

Za še bolj ustaljeno večerno dinamiko se znova obračamo k münchenski založbi Ilian Tape, za katero kolega Jaša Bužinel med drugim pravi, da je »ena najbolj konsistentnih institucij zadnjega desetletja v miljeju elektronike«, mi pa dodajmo še, da lahko oznako »Institucija« v tem primeru pišemo že kar z veliko začetnico. Žanrsko kategoriziranje izdaj Ilian Tapa se na tej točki zdi dokaj nesmiselno, je pa zato zgolj po sprehodu čez založbin katalog že mogoče sklepati o tem, kakšno zvočno usmeritev bo posamezna izdaja imela. Prvotna podkategorija založbe Ilian Tape največkrat ponudi bavarsko različico techna, o kateri smo v preteklosti že pisali, medtem ko podkategorija ITX naznanja posebne izdaje, ki se nagibajo v bolj raziskovalno smer s polomljenimi ritmi in ozirom na angleško elektronsko zapuščino jungla, bassa in garagea. Dalje med podkategorijami zasledimo še ISS – ta je namenjen izključno izdajam Skee Maska, dodaten komentar tu niti ni potreben – in še povsem novo ITBS, kjer si v prihodnosti lahko obetamo izdaje beatov stare šole.

Osrednjemu glasbeno-recenzentskemu terminu radia pa je najbolj zanimiva gotovo založbina podkategorija ITLP, ki je rezervirana izključno za dolgometražne izdaje. Prav te producentom ponujajo najbolj odprt format za umetniško raziskovanje, to pa se posledično izliva tudi v najbolj razgibane in zanimive ter za producente žanrsko manj tipične stvaritve. Do sedaj so se v tej vlogi znašli zgolj hišni producenti, to sta brata Zenker, Skee Mask, Stenny in Andrea. Z današnjo Tolpo bumov pa se obračamo k škotskemu producentu Marku Kastnerju s povsem novim psevdonimom Kas – dodajmo še, da je tega otočan pognal prav za album Like Sunlit Threads.

Spretno uho vendarle kmalu po začetku poslušanja nove plošče ugotovi, da gre v resnici za osebo, ki stoji tudi za precej bolj znanim psevdonimom Galaxian. Tekom zadnjih štirih let se je projekt izkazal za enega najbolj zanimivih in edinstvenih v miljeju electra. Še danes namreč ob poslušanju dotičnih elektronskih vsebin kot produkcijski zlati standard velja mitološki dvojec Drexciya, zato se nemara vsako novo izdajo v tem miljeju največkrat primerja prav z izdajami Donalda in Stinsona. Praviloma gre zato v polju electra za dobro posnemanje ali pa poklon njuni zapuščini, v primeru Kastnerja pa, nasprotno, lahko govorimo o povsem drugi zveri. Galaxian klinično izvedbo žanra menja za kontroliran oziroma organiziran kaos, ki sili čez mejo zvočnega nadzora. Ob tem se velikokrat vprašamo, s katerega planeta prihajajo nekateri zvočni učinki, s čimer pa se hkrati vzpostavlja tudi žanrsko tradicionalna sci-fi relacija. Galaxian dodatno pri svojih delih velikokrat sega v polje dekonstrukcije, a se največkrat vseeno drži bolj tradicionalne ritmike, kar pa ga postavlja ob bok electro veljakov. Prav takšen izraz je tudi na založbi Ilian Tape leta 2019 v obliki EP-ja že našel svoje mesto. Čemu se torej pod material, ki ga bomo danes poslušali Kastner podpisuje kot Kas?

Kot že omenjeno, založba Ilian Tape pri albumskih formatih producentom pušča prostor za prostrano zvočno raziskovanje. Hkrati dodajmo, da je Galaxian do tega dne že izdal štiri dolgometražne izdaje, pri vseh štirih pa se je držal svoje idiosinkratičnosti. Z albumom Like Sunlit Threads se je zadeve lotil malenkost drugače. Že v vizualnem oziru zbode podoba naslovnice dolgometražca – namesto mračnjaških podob nas greje oljčna slika obalne panorame, tak kontrast pa se pomika tudi v zvočne krajine albuma. Ob prvem poslušanju zato najbolj preseneti dobršen del albuma, ki ga Kastner posveča zanj izredno netipičnim ambientalnim vsebinam.

Zvočna eteričnost spomni na kompilacijo ambientalnega techna in housa iz devetdesetih, imenovano Virtual Dreams: Ambient Explorations, bržkone pa bolj umirjeni del albuma asociira tudi na sorojaka Boards of Canada. V okviru omenjene estetike sta na plošči presežna komada gotovo Last Silence in pa zaključni štikl Deeply Rooted Peace. No, ker gre vendarle za produkcijo Marka Kastnerja, tekom albuma Like Sunlit Threads nismo nikoli daleč od čelnega trčenja s tesnobo. Dela, ki v svojih zvočnih karakteristikah poosebljajo projekt Galaxian, vzpostavljajo grob kontrast, ob tem pa vzburijo slehernega privrženca electro galaktika. Izredno kompleksni aranžmaji, neskončna teksturna slojenost, skoraj prekomerna raba efektov in nadpovprečno hiter ritem dajejo občutek kaosa, ki sili v razkroj, a se vseeno drži skupaj. Visokooktanska dela vendarle premorejo kanček topline, saj Kastner zanj tipične disharmonije menja za harmonične vložke, popolno raven Galaxian razuzdanosti pa doseže le komad Holographic Matrix of Informational Totality.

Kastner z albumom Like Sunlit Threads in projektom Kas prvič zares pokaže svojo meditativno in čuječno plat, a vendar po soncu vedno zavlada tudi mrak in z njim zlovolja. Otočan v svoji produkciji največkrat blesti zavoljo ekstremnih pristopov, in tudi tokrat je tako. Skozi scenosled plošče nas v glavnem pretresa bitka kontrastov, se pa zato namen novega projekta izkristalizira v prezentaciji nežnejših komadov. Na to kaže tudi dejstvo, da se pri sami obravnavi albuma izvijemo iz striktnih okov electro žanra. Zdi se, da je založba Ilian Tape ena tistih, ki iz posameznikov izvleče nekaj več, in ta več je v že tako presežnem primeru Marka Kastnerja aka Galaxiana tokrat projekt Kas.