Northern Spy, 2013

Ameriškega vsestranskega kitarista Garyja Lucasa smo pri nas večkrat gostili in njegovo vsestranskost smo lahko preverili tudi na koncertnem odru. Nastopil je tako solo kot z bendom Fast 'n' Bulbous, s katerim je preigraval komade utrganca Captaina Beefhearta. Z vso pravico in potrebnim poznavanjem, kajpak, saj je nekoč igral v Beefheartovem Magic Bandu. A najbolj se nam je vešči strunar, ki je v širšem glasbenem okolju opozoril nase kot tesni sodelavec Jeffa Buckleyja, vrezal v spomin na svojih dveh kinoušesnih nastopih. Ob igranju v številnih alter-rockovskih in tudi pop projektih je Lucas namreč še posebej znan kot zagreti raziskovalec filmske glasbe.

Po spremljavi neme filmske klasike Golem, ki jo je uprizoril davnega leta 1998 v Slovenski kinoteki, smo njegovo drugo tovrstno gostovanje lahko spremljali nedavno, marca letos, ko je v Kinu Šiška s svojo glasbo pretkano opremil sicer zvočni film, kultno grozljivko brazilskega režiserja Coffin Joeja. Svojo brezpogojno ljubezen do filmske glasbe, še zlasti tiste iz bližnje preteklosti, iz 50., 60. in 70. let preteklega stoletja, je sedaj ovekovečil na albumu Cinefantastique, na katerem je zbral svoje predelave nosilnih tem iz kopice klasičnih filmov režiserjev, kot so Jacques Tati, Roman Polanski, Werner Herzog, Federico Fellini ali Alfred Hitchcock.

Med naslovi, ki tako rekoč sodijo v splošno razgledanost, je najti nekaj novejših filmskih del, denimo Sátántangó Béle Tara ali pa kultni izdelek B-produkcije, kakršen je španski Dracula iz leta 1931. Za slednjega je kitarist spisal svojo glasbo, večino gradiva z albuma pa je, kot rečeno, Lucas nabral iz nabora danes klasičnih filmov. Kar pomeni, da so postali klasični tudi skladatelji glasbe zanje ali pa so filmske teme iz teh filmov postale če že ne ponarodele, pa neke vrste obče dobro, saj nam njihova prepoznavna melodija v hipu prikliče v spomin filme, v katerih so se pojavile.

Zaradi vsega naštetega naš strunar še zdaleč ni imel preprostega dela, saj je imel opraviti s filmsko glasbo mojstrov, kot so Nino Rota, Bernard Hermann ali pa Krzysztof Komeda. Zadeve se je, razen v enem komadu, ko ga spremlja violina in ki ga slišite v podlagi, lotil le s kitaro in brez nasnemavanja. Lucas je v svoje vizije klasičnih tem vtkal vse svoje znanje in veščino, s katero iz strun zna izvabljat tako milozvočne kot skrajno neprijetne, srh zbujajoče zvoke. Pri tako širokem naboru muzike, kjer je najti tako odštekane Tatijeve komedije kot slovite srhljivke oziroma grozljivke, kakršni sta Hitchcockovi mojstrovini Vrtoglavica in Psycho, je kitaristu najprej treba izreči hvalo za sam tok albuma. Zaporedje komadov je namreč tako zložil, da se smiselno in z nemalo dozo suspenza vrstijo od bolj zafrkljivih in na prvi posluh zelo preprostih do vse bolj zapletenih in večslojnih.

Lucas z lahkoto poustvari raznovrsten niz občutij in atmosfer iz filmov, od zabavno-komičnega prek radoživo ležernega do skrajno srhljivega ali mistično-skrivnostnega. Pri tem občudujemo tudi njegovo enako poglobljenost in resnost v lotevanju raznolikih zvočnih slik. Tiste ležerne odigra v preprostem folkovskem ključu, medtem ko se pri preigravanju tem iz napetih filmov poslužuje razširjene tehnike igranja in učinkov. Pri glasbi, ki podpisniku teh vrstic v mislih odmeva še iz časov, ko si je prvič ogledal kak film, Lucas dejansko doseže učinek flashbacka. Pri melodijah iz filmov, ki jih nismo videli, pa Lucas s svojo iskrivo in mamljivo izvedbo doseže v nas učinek, da smo zamudili nekaj zelo pomembnega in usodnega, ter nas vzpodbudi, da si to neznano celuloidno delo ob priložnosti čim prej ogledamo.

Tako kot se strunar loteva različnih tehnik igranja pri razpoloženjsko različnih filmih, se enako menjavajo številne zvrsti, ki jih vpeljuje v svoj izraz, od preprostega šansona in folka ali rocka do bolj nakazanega bluesovskega občutja, vse tja do referenc na resno, torej klasično glasbo. Najbolj nas prevzame, ko začnejo strune pod njegovimi prsti iti vsaka svojo pot, ko se torej preda odštekanim zvokom, improvizaciji, eksperimentiranju tako z zvenom kot strukturo skladbe.

Z albumom Cinefantastique je Lucas še enkrat dokazal, da je mojster kitarskih strun. Ne le da zna marsikaj odigrati, ampak tudi ve, kdaj mora igrati manj. Cinefantastique, ki naj bi kmalu dobil svoje nadaljevanje, je obenem krasen učbenik rabe kitare v območjih raznolikih žanrov ter obenem opomnik na klasične filme in še bolj skladatelje, ki so znali le z enim tonom ali zapomljivo melodijo povedati tisto, česar si junaki z ekrana niso upali ali smeli povedati. Ne nazadnje je Lucas s to ploščo z zvokom imenitno podprl večkrat slišano definicijo filmske glasbe, ki pravi, da dobra filmska glasba živi tudi ločeno od filma.