Gazorpazorp: Od vazduha i sunca (Mooonlee Records, 2020)

Nocoj se odpravljamo na izmišljeni planet Gazorpazorp, kjer nas čakajo štirje veljaki, Damjan, Nikola, Jasmin in Miloš. Fantje so prejšnji mesec pri Moonlee Records, domači založbi regionalnega diapazona, izdali svoj drugi EP Od Vazduha i sunca. Izdaja vsebuje pet skladb, ki se v tankih nitkah odmikajo od svoje klasično nojzerske ideologije. Slednjo je utelešal prvi EP iz leta 2018, naslovljen # 1, na katerem je bil noise punk še posebej izražen z Jasminovim petjem. Tokrat, v izdaji Od Vazduha i sunca, zasedba izjemno suvereno predstavlja svojo drugo, nežnejšo stran. Zaznamujejo jo izrazita melodičnost, občasna bližina klasičnim rockovskim kitarskim rifom ter evforija pop komadov, kar se najbolj kaže v prvi pesmi Ne bojim se. 

Zvočne novosti lahko ujamemo še v okvirih shoegaze momentov skladbe El Matador ter na valovih eksotičnih ritmov komada Tango, pri katerem gostuje saksofonist Strahinjo Handži Tonić. V tematikah, ki vijugajo čez besedila, so Gazorpazorp ostali zvesti nihilizmu in nekrivici v sodobni družbi. Medtem pa se fantomsko gibljejo med nežnostjo in dobro artikuliranostjo, s katero evocirajo dogajanje na ulicah metropol, v katerih so glavni protagonisti mladostniki in njihova nepripravljenost na svet zrelosti. EP se konča izrazito nepričakovano s komadom Outro, v katerem na trenutke čutimo krautrockersko atmosfero, skladbo pa krasi doza resnosti in odraslosti, ki skupaj delujeta kot primerno vezivo in zaključek za prvotno idejo EP-ja. 

Posamezni člani beograjske  četverice Gazorpazorp so del še nekaterih drugih sestrskih zasedb in pomembni akterji regionalne scene. Iz slednje črpajo veliko znanja in inspiracije, ki so ju tokrat združili v zgodbo, imenovano Od Vazduha i sunca, in si zanj tokrat še bolj upali izhajati iz grungea, s katerim smo jih večinoma povezovali. Gazorpazorp je dober primer benda, ki gre v smeri ohranjanja dediščine mesta, iz katerega izhaja, in sicer Beograda kot legendarnega kitarskega središča. Usmeritev se najbolj kaže v njihovi suverenosti pri spogledovanju z grungeom ter krhkimi odtenki nežnih besedil in melodij. Fantje so s svojim novim EP-jem - za nianso bolj prilagojenim širši publiki - sami sebi dokazali, da glasbeni stil ne kontrolira njih, popolnoma nasprotno, oni so njegovi mojstri in so sposobni igrati različne vloge. V ospredje postavljajo nežnost, ki je ne smemo razumeti dobesedno, temveč skupaj z drobtinicami nihilizma in zvočne grobosti.

Tumbas: Dolor (Symphony Of Destruction, 2020)

V drugem delu nocojšnje Tolpe Bumov potujemo v kolumbijsko Bogoto in predstavljamo Dolor prvo plato darkpunk zasedbe Tumbas, kar v prevodu pomeni Grobovi. Skupino, ki jo sestavljajo vokalistka Luisa, kitarista Marcelo in Fausto, basistka Maria Paula ter bobnarka Ximena, v življenju vodi moto - ‘’tudi če se vse življenje poskušamo nekam vzpeti - vedno bomo končali pod zemljo’’. Skrajno pesimistično, vendar zasedba in njeno delo niso v celoti takšni, omenjena nasprotja se vidijo le v drobnih detajlih.

Skupina Tumbas, ki je bila ustanovljena leta 2015,  je po enem letu izdala svoj prvi istoimenski EP, v katerem so se zvočno nanašali na klasičen postpunk. Po štirih letih nastopanja po Kolumbiji in druženja z zasedbami bolj hrupnega in jeznega narečja je peterica maja lani pri francoski DIY-založbi Symphony of Destruction, v največji meri usmerjeni proti analognemu crust punku, izdala svoj prvenec Dolor oziroma Bolečino. Besedila se močno navezujejo na depresijo, razočaranje nad družbo ter njenimi dejanji in celo nihilizem, kar se najbolje kaže v komadu Enemigo oziroma sovražnik, v katerem obdelajo splošne poante življenja. 

Zvočna zasedba zelo elegantno pluje med shoegazom in crust punkom, pri tem pa si nekako ne upa eksperimentirati z instrumenti, ampak v večini skladb ostaja zvesta določenemu šablonskemu pristopu do igranja in konstruiranju skladb ter njihovih zgodb. Na trenutke zaradi ženskega vokala in ostrih kitarskih rifov močno spominja na domačo zasedbo Volk za njenimi očmi, seveda če ne upoštevamo dejstva, da Tumbas vsebuje še bobne.

Četudi sedaj obravnavana zasedba prihaja iz Južne Amerike oziroma območja, ki ga običajno ne povezujemo s punk glasbo in njenimi odtenki, je zelo zanimiv način, na katerega člani pristopajo k taisti punk kulturi. Iz njihovih besedil je jasno razvidno, da izhajajo iz temačnejših svetov, ne samo muziciranja, ampak celo razmišljanja, vendar so teksti tokrat popestreni z določeno dozo naivnosti. Bend namreč na punk ne gleda kot na način izražanja ironije do političnega režima in njegove kritike, ampak ga celo prenaša v neko drugo sfero, kjer še živijo vplivi deathrocka, ter se prvotno osredotoča na posameznika in njegovo breme.

Tumbas veliko metafor vizualizira s podobo metuljčka, ki je prisoten na obeh naslovnicah zasedbinih izdaj. Njegova simbolika transformacije in potencialne spremembe na bolje se pojavlja tudi v bendovem ustvarjanju. Čeprav se zdi, da albumu Dolor popolnoma vlada nihilizem, metulj vendarle opozarja na to, da znotraj teme obstaja luknja, v kateri se nahaja pot do bistva obstoja. Upajmo, da nam ga bo ob poslušanju tokratnega prvenca tudi uspelo ujeti vsaj za milisekundo.