Goodbye Boozy Records / Slime Street Records, 2018

V tokratni Tolpi bumov obravnavamo izdajo, ki bi jo lahko brez težav uvrstili v obskurno in precej zaprto garage punk skupnost. Skupnost, v kateri redko srečamo plošče, ki presegajo prag 500 natisnjenih vinilnih kopij in znotraj katere je za promocijo čisto dovolj, da je izdaja naznanjena na dolgoživem internetnem blogu Terminal Boredom. Tokrat obravnavani bend Gee Tee se zlahka znajde v klasičnem garažnem miljeju in takoj pokaže zmožnosti, ki jih ta glasbeni izraz pogosto ponuja. Gee Tee so glasni, ne pretiravajo s produkcijo lastnih posnetkov, pišejo kratke in hitro zapomljive komade. A s tokrat obravnavanim debitantskim albumom so Gee Tee vnesli svežino, ki jo znotraj ustaljenih garažnih preigravanj srečamo premalokrat.

Gee Tee prihajajo z vzhodne obale Avstralije. Vodilni član projekta je Kel Mason, ki je sam v celoti posnel tokratni album, poimenovan kar Gee Tee. Poleg nekaj zelo osnovnih informacij je o projektu težko najti kakršne koli podrobne informacije. Vseeno pa smo opazili, da je Mason v obdobju od snemanja albuma pa do zdaj uspel na kup zbrati dober nabor glasbenikov. Večina je z njim predhodno igrala v zdaj že razpadlem in precej hecnem punk bendu Draggs. Tokratnemu debitantskemu albumu skupine Gee Tee sta sicer predhodila dve sedeminčni plošči, od katerih je ena izšla za založbo Goodbye Boozy Records, ki je zaslužna tudi za vinilno izdajo tokratnega prvenca. Od teh sedeminčnih plošč pa so se Gee Tee s tokratno izdajo premaknili bistveno naprej. Na prvi pogled so komadi še zmeraj postavljeni enako, a bend tokrat še jasneje in bolj direktno pokaže svoje kvalitete. Komadi so že od začetka lepše izdelani, brez odvečnih komplikacij in kot taki hitro presežejo ustaljene standarde dandanašnjih garažnih bendov.

Čeprav se morda ob prvem poslušanju niti ne opazi, so Gee Tee na precej čuden način globoko vsidrani v estetiko zgodnjega rock'n'rolla. V zgodnjih časih popularnih muzik je imel vsak glasbeni žanr svojo specifično tematiko, čemur so glasbeniki posvečali dober del svoje pozornosti. Če so v bluesu pogosto peli o mimoidočih vlakih ali pa je bilo vesolje osrednja tematika psihedeličnih bendov, so bili za zgodnji garažni rock nedvomno značilni hitri in besni avtomobili. Gee Tee na te namignejo že z imenom benda. A takšna tematika prevzame še bolj trapaste forme, ko se poslušalec poglobi v besedila in vizualno podobo benda. Gee Tee v celoti prezentacije benda dajejo vtis, da se ne ukvarjajo preveč s tem, o čem bodo peli v svojih skladbah. Tak primer je komad o čisto slučajno na TV-ju ujetih Charliejevih angelčkih, ki so bili zadostna inspiracija za enega bolj izstopajočih komadov na plošči, 1970s Chicks.

Kam lahko torej postavimo Gee Tee in njihov debitantski album? Lahko začnemo z nekaj glavnimi lastnosti njihove glasbe: kartonsko zveneči bobni, nerazločni vokali in poceni sinti so značilnosti, ki so zaznamovale kar nekaj garažnih avtorjev. A tisto v čemer ta izdaja stopa višje od svojih sorodnikov, je soliden songwriterski element, tako očiten ob dobršnem delu komadov. Gee Tee so album postavili tako, da deluje izjemno lepo uravnoteženo – umiri se denimo le takrat, ko nam nabritost pevca že zateži, ko pa se zvrsti par bolj monotonih komadov, nam eden od hitičev učinkovito spet pritegne pozornost.

Pohvalno je tudi to, kako redko opazimo nespretnosti v odigranem materialu. To je nekaj, kar bi lahko tudi pričakovali, saj je album v celoti posnel vodilni član Kel Mason sam. Ni sicer čisto jasno, kako je Mason uspel uskladiti ves nabor inštrumentov na plošči, saj naj bi bila ta posneta zgolj s štirikanalno mešalko. A to niti ni tako pomembno, ključno je namreč, da Gee Tee v zvočnem smislu prinašajo ogromno svežine v garažno punk sceno - sceno, ki se je v zadnjem desetletju strmo vzpenjala pod vplivom ustvarjanja Jaya Reatarda. In le kdo bo prinesel nov premik, če ne ravno Avstralci ...