Ohoho, 2016

Ko pomislim na ormoško glasbeno sceno, seveda najprej padejo na pamet Pridigarji - ta najuspešnejši ormoški alternativni glasbeni izvoz, ki je s svojimi ska-punk-hardcore ritmi prodrl ne samo čez Trojane, kar bendom iz »onega« dela domovinice redko uspe, pač pa tudi v mnoge dele Evrope in širše. Na žalost je zasedba predvsem zaradi razseljenosti članov trenutno v komi in vprašanje je, ali bo sploh še kdaj prišla k sebi. Toda kdor jih neznansko pogreša, lahko najde zasilno tolažbo v njihovih predhodnikih in na neki način tudi naslednikih – v Gnilih dušah.

Zasilno tolažbo lahko Gnile duše nudijo le v tem smislu, da tudi v njihovem primeru tako kot pri Pridigarjih vokale bruha Davorin Bešvir – Dabe, ostrica in bodica obeh zasedb, ki že od konca sedemdesetih zliva svoj žolč na vse, kar si to zasluži. Ni važno, ali so levi, desni ali pa tisti sredinski. Če ga skopiram in malo zarimam: kdor smrdi, jih z njegovo duhovito, inteligentno liriko po grbi dobi. In smrdi na veliko. Veliko je gnilega v deželi tej. Vedno bilo in vedno bo. Celo toliko, da sta izšli že dve knjigi z besedili Pridigarjev in Gnilih duš, pa še nekaj jih je ostalo za rezervo ... morda za naslednjo ploščo enega ali drugega benda.

Prvi album Vse je v skladu s predpisi, ki je bil pravzaprav na novo posneta istoimenska kaseta iz prve etape ustvarjanja benda, so Gnile duše izdale pred štirimi leti. Pričujoči album Naš bog je punk rock je tako šele njihov drugi album. Ampak ta »šele« jim pravzaprav dela nekaj krivice. Upravičen bi bil, če bi bend obstajal vsa ta leta in imel zanje pokazati zgolj ti dve plošči. Pa ni tako. Prva etapa Gnilih duš se je odvila med leti devetinsedemdeset in triinosemdeset. Potem je sledil dolg, predolg odmor, ko se je Dabe posvečal Pridigarjem. Toda na neki način so Gnile duše vedno živele znotraj le-teh in se nikoli zares poslovile. Ni treba imeti blaznega posluha, da se njihovo nasledstvo razbere iz tistih bolj pankerskih in hardkoraških komadov naših ska-punk prvakov. Živele so skozi njihovo ustvarjanje, se zavlekle vanj kot smrad, ki vse prežame, in preživele vse do danes. Morda so, kot trenutno kaže, preživele tudi svojega dolgoletnega gostitelja. Pridigarji so, kot rečeno, v komi, Gnile duše pa bolj žive in bolj glasno smrdeče kod kdajkoli prej.

Drugi cajti so. Drugi časi, druge ekipe, iste fore. Politika se ni spremenila – samo zamenjala je obraz. Gnila je še vedno. Gnile duše se niso spremenile, le zamenjale del ekipe. Jo pomladile za bobnarja Krunota, kitarista Domna in basista Andreja. Na vokalu pa seveda z leti vse bolj hrapavo zveneči Dabe, čigar žolč je še vedno zajedljiv in neizprosen. Od prvega komada Sovražni govor pa do zadnjega, ki nosi naslov Izbira, njegova beseda ne izgubi svoje ostrine. Jo pa zato izgubi glasba. Od nabritega hardcore punka a la Kennedys tako proti koncu albuma preide v melodičen power pop-punk a la Buzzcocks. Kar pa nikakor ne pomeni, da se Gnile duše upehajo, temveč predstavlja poklon pestrosti punkovskega glasbenega izraza. Njihov bog, konec koncev, je punk rock. V vseh prvinskih oblikah. In to vse v slabih štiridesetih minutah, v katere je zapakirano kar šestindvajset komadov. Kratko, ostro, jedrnato. Kot se za pravo punk ploščo spodobi. Kljub velikemu številu komadov v tako kratkem času pa album ne daje občutka prenagnetenosti. Vse teče gladko in tekoče. Povedano je veliko, glasbe pa je ravno dovolj.