Ramp Local, 2023

Godcaster le redkokdaj stojijo pri miru – ne govorimo zgolj o lastnih žanrsko izmuzljivih, eksplozivnih pesnitvah, temveč tudi o samem razvoju brooklynske zasedbe, ki sta jo že od otroških let v različnih oblikah gnala vokalist Judson Kolk in basist Bruce Ebersole. Skupino jima je uspelo dokončno realizirati leta 2017, od takrat pa se je Godcaster bliskovito prelevil iz skromnega glasbenega sodelovanja dveh dolgoletnih prijateljev v ambiciozno art rock formacijo. Zasedba si je sloves nato izborila z bojda izredno energičnimi performansi in eklektičnim nizom singlov, ki jim je leta 2020 sledil še prvenec Long Haired Locusts. Eksperimentalni, nojzerski art punk funk pankrt je bil sicer dovršen debitantski projekt, a je vseeno pustil obilo prostora za razmislek o tem, kam bi se lahko usmerili v prihodnosti. Odgovor se ponuja v letošnji izdaji, istoimenskem albumu Godcaster, s katerim se skupina postavi na ekspresiven, čustveno prepojen teren, ki ga navigira s tokrat veliko bolj dozorelo in obenem megalomanično kreativno vizijo.

Za ambicijo novega albuma odgovarja med drugim razširitev skupine na šest članov, ki skupaj tvorijo veliko polnejše in udarnejše pesnitve, te pa se hkrati ponašajo z veliko večjo raznovrstnostjo, kot je veljala za prejšnja udejstvovanja benda. V ospredju so desetminutni hipnotični spusti v obliki komadov Draw Breath Cry Out in Didactic Flashing Antidote. Slednji upodablja senzacijo monotonega dela; neskončno počasno tiktakanje ure in stalen občutek, da smo ujeti v pisarni, medtem ko se realno, nujno življenje odvija zunaj naših zidov. Paranoja in utesnjenost, ki ju amplificirajo disonantni kitarski javki in sample klikov računalniške miške, na koncu izbruhneta v čudovit krešendo, ki se skozi album izkaže za bendov najljubši glasbeni element. 

Ti daljši, psihedelični akti prikličejo asociacije na zgodnje Pink Floyde, a Godcaster takšne vplive preustvarijo v precej težji kategoriji. Če pa na trenutke že vlečejo na King Gizzard in podobne sodobne poskuse psihedelije, pa se od omenjenih ločijo z golo emotivnostjo, kot denimo v komadu Vivian Heck. Skladba opeva doživetje vratolomne ljubezni, ki drvi skozi nas s takšno intenzivnostjo, da jo doživljamo s skorajšnjo grozo. Upodablja gibanje med ekstazo in šokom nad to ekstazo, ko spustimo krmilo. Ta negotovost se razreši v prevzetem zadnjem kriku, postavljenim pred nevarnost in vznemirljivost ljubezni, ki jo Godcaster dojemajo kot vseobsegajoč in neustavljiv vrhunec. S komadom se gibljejo po podobnem zvočnem teritoriju kot Radiohead ali brooklynski postpunkovci Bambara, a Godcaster se samozavestno vzpostavljajo kot unikatna glasbena sila, ki si ne dovoli, da bi se preveč naslanjala na ustaljene konvencije, temveč se ponaša z izredno fleksibilnostjo pri sintezi svojih vplivov.

Spekter čustvenosti, ki ga zasedba pokriva, je izredno širok, podobno kot je raznovrstna tudi njihova forma. Bend blesti tako v kratkih izlivih prvinskih nagonov kot tudi daljših psihedeličnih eksperimentacijah, zasnovanih na spominu nočnih mor. Hkrati je na albumu tudi nekaj nežnejših odsekov, kot je Albino Venus, balada, ki predstavlja primeren predih med tršimi sekcijami albuma in nas, namesto da bi prekinila njegov tok, opremi z energijo za drugo polovico. Tik pred koncem albuma nas Godcaster nato pospremi še z akustično serenado, zasnovano na melodiji, ki jo je nekoč pela Kolkova nečakinja, Pluto Shoots His Gaze Into The Sun, nakar se glasbeniki spet vrnejo v trše zasnove z zaključno skladbo Gut Sink Moan.

V vsem tem ovinkarjenju, v vseh prehodih iz trše v lažjo melodičnost, od puščavskih rifov do nežnih, ranljivih spevov se cel čas oblikuje bendova identiteta, ki je vse prej kot zazrta v en, singularen cilj ali sporočilnost. Pravzaprav je glavna moč Godcaster ravno v sposobnosti, da iskreno prenesejo toliko različnih idej, ne da bi s tem ogrozili kohezivnost, ki jo načeloma zahtevajo daljši izdelki. V vsem, kar hočejo izročiti s svojo glasbo, v glavnem uspejo, bolj kot njihova sposobnost komuniciranja idej, občutkov in atmosfer pa se je z albumom Godcaster razvila sama vsebina tega, kar podajajo poslušalstvu. Zasedba si tako prisvaja lastno, izredno rodovitno nišo, ki migrira med različnimi idejami in podira meje, še preden se te zares lahko utrdijo.