Avalanche, 2014

Ko so se Godflesh po skorajda 10 letih ponovno zbrali, so nato leta 2011 na festivalu Roadburn v celoti odigrali svoj prvenec Streetcleaner. Še leto pozneje je Justin Broadrick, kitarist, vokalist in tudi siceršnji glavni govorec v bendu, isti festival zavzel s svojimi projekti Jesu, White Static Demon, JK Flesh in Final. Njegovo nepregledno glasbeno delovanje, ki se je začelo že, ko je kot trinajstletnik ustanovil svojo kasetno založbo, smo med drugim na Radiu Študent že delno osvetlili v oddaji DJ Grafiti.

Iz vseh Broadrickovih projektov, remiksov, sodelovanj in tudi iz dejavnosti založbe Avalanche, s katero sam upravlja, je precej očitno, da ne gre za to, da se s svojima sodelavcema v Godflesh - govorimo seveda o basistu Benu Greenu in njuni legendarni ritem mašini - ne more domisliti ničesar boljšega, kar bi počel. Do oživitve benda pred 4 leti je bil pravzaprav sam vedno zadržan; v nekem intervjuju iz leta 2007 celo zavzdihne, da se je proti koncu Godflesh počutil kot nekakšna metalska karikatura, od česar se je skušal odlepiti tudi, a še zdaleč ne izključno, v Jesu. Nemara so mu ravno vsa njegova druga udejstvovanja - ne le glasbena, Broadrick je namreč vmes vstopil tudi v čudoviti in grozoviti svet očetovstva - dovolila, da se je pomirjeno vrnil h Godflesh. Ti so junija letos najprej izdali malo ploščo Decline & Fall, pred dobrimi 10 dnevi pa je luč sveta - sodeč po naslovu skorajda dobesedno - ugledal še pričujoči album A World Lit Only By Fire.

O kaki radikalni spremembi sloga in idej zasedbe prav gotovo ne gre govoriti, zainteresiranemu poslušalcu je v trenutku jasno, za kateri bend gre, sploh če pristnost zvoka benda meri po prvih izdanih albumih. Godflesh pa sicer niso prvi bend, ki si je od Williama Manchestra sposodil naslov njegove knjige A World Lit Only By Fire, ki popisuje evropski srednji vek. Na videz gre za precej pretenciozen in obrabljen naslov, ki pa je v skladu s sporočilnostjo precejšnjega dela Godflesh in Broadrickovega solo opusa. Na naslov prve skladbe New Dark Ages Broadrick denimo pripomni, da skorajda ne bi mogel biti bolj ironičen - vsak, ki je bend dobro poslušal vse od njihovih začetkov, ve, da so ti temačni časi tako ali tako že zdavnaj nastopili. Novi album tako zastopa vse tisto, kar bi zvesti poslušalec od zasedbe pričakoval: Greenovo počasno grobozrnato basovsko drobenje, nizko uglašeno kitarsko grizenje, primitivne ritmične poudarke, ki bi v katerem drugem kontekstu zveneli bolj kot mehanistična prikazen, v Godflesh pa se stopijo v nepopustljiv in vendarle nekako organski zven.

Med komadi na albumu v instrumentalno-tehničnem smislu ni ravno grozovitih razlik: nekaj elektronskih samplov na začetku Shut Me Down, nekakšno naraščajoče odmevanje repetitivnega grlenega žebranja iz ozadja na Towers of Emptiness in le za kanček Jesujevske zasanjanosti v zadnji skladbi Forgive Our Fathers. Broadrickova afiniteta do elektronske produkcije, eksperimenta, uporabe vzorčenja in njegova ljubezen do hip-hopa se albumu tako le minimalno poznajo oziroma so večinoma namensko utopljeni v miksu. Gre za elementarno vrnitev k začetnim sentimentom benda in izrazju, ki jih je zabeležilo, torej k neizprosnim rifom in liriki, ki se ne trudi pretirano z vero v trenutno verzijo človeškega obstoja.

Album tako sicer ne ponuja kakega posebnega upanja in ni v nobenem smislu presenečenje za dosedanje poslušalce benda. S tematiko, ujeto v naslovu in vzdušju, pa vendarle meri na to, da bi se v iskanju boljšega jutri bolj kot k vsesplošnemu napredku za vsako ceno veljalo ozreti še k nekaterim prvobitnim resonancam. Tako na neko vrsto odrešitve in pobotanja denimo cilja vsaj Forgive Our Fathers, zadnji komad na plošči, v katerem končno nekoliko popusti tudi očiščevalna agresija, ki se v tej končni točki spoprime s poreklom vsega svojega razočaranja in se z njim skuša trezno pomiriti.