Godflesh: Post Self

Godflesh: Post Self

Recenzija izdelka
2. 12. 2017 - 19:00

Avalanche Recording, 2017

 

"By the time Godflesh hit the stage, I was the only photographer left. I was either the bravest photographer that night, or the stupidest. I am sure it was a fine line between the two. My passion for the music just took over, and I was in it ‘til the end. I noticed that the PCP usage really kicked in during the Godflesh set. There were people freaking out, hallucinating and hurting people right behind me.

As I was snapping Godflesh, I began to feel a cold, tingling sensation on my back. Every once in a while, I would need to scratch or rub my back as the sensation grew more and more frequent. A few songs later, I again rubbed my back, this time I noticed that the top of my hand was smeared with blood. I had no idea what was going on. Was it my blood? Was it someone else’s blood?

Then I saw it. One of the kids, out of his mind on Angel Dust, had an exacto knife and had been slicing my back. The back of my shirt was in strips and I had about eleven bloody slices on my back. I started screaming at the kid and I knocked the exacto knife out of his hand with my camera. Just then, one of the other PCP freaks started biting the kid’s cheek. He then ripped a handful of hair out of his head and pounded him in the face until he was in a bloody daze. The whole scene was surreal to me…it was almost like Godflesh was playing the most amazing soundtrack music to the most out of control, violent, drug induced movie that I had ever seen. But this was not a movie, it was real, and it was exploding right in front of my face. Godflesh finished their set at about 2am and I was still standing, camera in hand. I went home, feeling like I had been run over by a bus, but I knew I got some killer photos." (Kevin Estrada)

 

Novo stoletje ima že 17 let, o prihodnosti smo sčasoma nehali govoriti – kot da je bila to samo prehodna faza, ko smo še sanjali o letečih avtih in koncu dela in podobnih utopičnih idejah … in kaj sedaj? Ne more biti naključje, da je vedno bolj sprejemljivo – in v nekaterih krogih celo modno – izpovedovati anksioznost, praznino, depresijo in čustveno navlako, ki posameznika praviloma hromi in vleče k tlom. In pri tem ne gre nujno za to, da se je toliko sprostila zategnjena družbena klima, morda so le pritiski postali tako nevzdržni, da jih celo največji stoiki vedno manj zadržano artikulirajo. Verjetno je praznina tega, da na obzorju ni več nobenega zaznavnega žarka boljšega življenja, vsaj malo kriva za to, da nas želijo nekateri radii pokončati s količino glasbe iz osemdesetih ter da med večjimi filmskimi in televizijskimi hiti najdemo cel kup zgodb in recikliranih motivov, ki skušajo ustvariti predvsem vzdušje domačnosti in nas utopiti v občutkih vsega že znanega in predvidljivega, pomirjujočega.

Zakaj ta turobni uvod? Ker se na neki način tudi z novim albumom zasedbe Godflesh vračamo na teritorij že znanega, vseeno pa pretiranega občutka domačnosti in topline tu ne gre pričakovati. Godflesh se tudi tokrat oglaša v jeziku, ki ga že dobro poznamo, a ki je do neke mere vedno precej abstrakten. Drugačen skorajda ne more biti. Ko govorimo o Godflesh, je namreč vedno nujno izhajati iz okolja, v katerem sta odraščala protagonista zasedbe, in iz njune situiranosti vanj. In to je okolje, ki ga ni enostavno artikulirati. Še sreča torej, da sta se Justin Broadrick in Ben Green našla med posedanjem na stopnicah naselja občinskih stanovanj v Birminghamu, kjer sta odraščala, ter odkrila skupno nezanimanje za fuzbal in veliko zanimanje za glasbo. Vse ostalo je že zgodovina, ki je na tem mestu zaradi časovne omejitve ne moremo dovolj izčrpno navajati. Zadovoljimo se torej s točko v času: opravka imamo z drugim dolgometražnim albumom Godflesh po letu 2010, ko smo po nekaj letnem mirovanju zabeležili drugo inkarnacijo benda.

Na Post Self se srečamo z aktualnim stanjem zasedbe, v vsebinskem smislu pa tudi z aktualnim – in akutnim – stanjem sveta, v katerem ta deluje. V tem smislu Godflesh ostaja v okviru sebi lastnih sil kontinuitete, ki pa so vendarle precej bolj relevantne kot v primerih večine – tako ali drugače – heavy izvajalcev, ki skušajo oblikovati izpovedi o bedi in tugi, a tudi boleči lepoti sodobnega obstajanja. Da bi lahko nekaj takega izpovedal, moraš to najprej zares doživljati. In tu se hitro pokaže najmočnejša točka Godflesh, saj jima zlahka verjamemo, ko se v besedilih navezujeta zlasti na lastno izkušnjo sveta. A ko začnemo govoriti o tem, smo že na spolzkem terenu pojma avtentičnosti. Radijski kolega Marko Karlovčec se denimo v Tolpi bumov z letošnjo ploščo Godspeed! You Black Emperor zelo umestno vpraša, »zakaj njihova glasba tako zelo NE zveni kot tisto, kar programsko propagira«.

Taka dihotomija sicer ni nujno zgrešena, a vseeno s tem vprašanjem zadanemo ob ključno okoliščino projekta Godflesh. V njunem primeru se nam nikoli ni bilo treba spraševati. Njuna glasba je točno taka kot tisto, kar vsebinsko podajata, v to relacijo pa vtisneta še zares močan avtorski pečat. Tega, kar Godflesh izpričuje, ne bi mogel koncipirati nihče drug. To je še posebej pomembno v današnjem času, ko je vloga avtorja lahko zelo izmuzljiva in težko opredeljiva. Plošča Post Self je res zgolj ohlapno konceptualno povezana, je pa daleč od tega, da bi bila zastavljena naivno ali razpršeno v smislu avtorskega vložka.

V zvočnem smislu sicer tu ne gre iskati česa bistveno drugačnega od tistega, česar smo pri bendu že vajeni: ritem mašina in Green z basom še vedno skrbita za organsko utripanje, Broadrick pa s kitaro in glasom zdaj zgoščuje, zdaj redči atmosfero, ki ne ponuja kake nesmiselne impotentne sprostitve, vsekakor pa vsebuje nastavke za očiščenje in na koncu tudi pomiritev, če je poslušalec le pripravljen zarezati dovolj globoko vase. Kar seveda ni samoumevno, saj so stvari velikokrat bolj paradoksalne, strahotne, žalostne in boleče, kot smo jih zmožni uzreti in prenašati na površini.

Godflesh svojo resnico namreč podaja s prepričljivim fokusom in brezkompromisnostjo, medtem ko pusti vse ostale resnice obstajati izven sebe, kar nikakor ni tako enostavno, kot se morda sliši, je pa nadvse smiselno in marsikdaj tudi edino sprejemljivo.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.