Reverberation Appreciation Society, 2013

Veliko glasbenih dvojcev je v zadnjem desetletju zaznamovalo, pa tudi narekovalo smernice razvoja aktualne popularne in manj popularne glasbe. Njihov pristop k ustvarjanju se od stanovskih kolegov ni bistveno razlikoval. Pri raziskovanju in širjenju meja žanrskih okvirjev so pogosto črpali iz istega kotla, a mnogokrat navdušili prav z izraznim omejevanjem, načrtno hiravostjo ter izzivi, v katere so se postavili. Kako iz manj potegniti več? Je to sploh potrebno? Razumevanje zvočnega prostora ter njega izkoriščanje je močno zaznamovalo njihovo delo, jim omogočilo, da se lahko definirajo kot  samosvoje dejanje in prav tu je na dan prihajalo največ avtorske inventivnosti. The White Stripes, Japandroids, The Kills, No Age, The Black Keys, če naštejemo le nekatere izmed njih, so se vsak na svoj način ukvarjali z omejenostjo ter včasih analitično, retrogradno drugič eksperimentalno in če nismo z opazko nekoliko predrzni, tudi avantgardno prevpraševali izrazne mejnosti.

Golden Animals, dvojec švedsko-ameriških korenin, ki ga tvorita Tommy Eisner ter Linda Beecroft, pri tem ni nobena izjema. Ko sta se pred petimi leti svetu predstavila s svojo revitalizacijo psihedelične glasbene ere, ki sta ji nadela ime Free Your Mind and Win a Pony, sta v novo okolje prestavila tudi duh avtorskega posploševanja, ki danes veje na vseh ravneh človekovega udejstvovanja. Pa si ob vseh hiperizmih zares želimo še ene povprečne prispodobe? Vprašanje sta si bržčas zastavljala tudi sama, ko sta jo kot novodobna hipija, ki si rada požvižgavata na The Doors ter uživata v blues rocku, mahnila v kalifornijsko puščavo ter v igri ljubezni, prijateljstva in osamitve iskala samosvoj glasbeni izraz, ki bi jima pomagal sestopiti iz sence svojih predhodnikov.

Da smo dobili ploščo Hear Eye Go - popotniško ljubezensko pismo,  poklon cesti in pripetljajih na njej, o razpotju med brooklynško bazo in vročimi odročnimi peščinami, zgodbo o Ameriki, ki jo kot tako radi orisujejo literati in filmarji - pa ni krivo zgolj avtorsko samoizpraševanje. Tommyja in Lindo je pri izidu plošče ovirala tudi finančna plat, za kar sta leta 2011 za dodatna sredstva, ki bi jima pomagala zaključiti delo, poprosila kar na Kickstarterju.

Čeprav zvočno koherentna, Hear Eye Go v sebi skriva dihotomijo med sodobnim urbanim blues rockom ter newageovskimi retro prizvoki. Pa spet med psihedeličnimi rockovskimi vzorci, ki spoznavajo novo indie rockovsko okolje. Omejena izključno na kitarsko–tolkalni zvočni doprinos, nad katerim bdi Tommyjev doneč vokal, Golden Animals v udarnejših trenutkih plošče lahko ujamemo v objemu somišljenikov The Black Keys, Tyja Seagalla ali The Men, nekoliko umirjeni trenutki plošče pa ob poglabljanju misli donijo v prizvokih Syda Barretta in predvsem najvidnejših vzornikov The Doors. Napredek v njuni glasbi je očiten, skladbe so precej bolj premišljene in dramaturško dobro postavljene in izdelane. Njuna premisa vseskozi sloni na mehkobnih, plavajočih in spranih zvokih,  ki  v komaj pol ure trajajočem izdelku vsekakor uspejo vzbuditi glasbeni apetit, toda kaj, ko po dobri stari Morrisonovi druščini.