Lex, 2015

Dvojec Golden Rules sestavljata dva južnjaka. Južnolondončan Paul White in Južnofloridčan Eric Biddines. Njuna naveza je nekaj, kar zbudi nemalo pozornosti, saj živeča vsak na svoji strani Atlantika še pred dvajsetimi leti najbrž nikoli ne bi naletela en na drugega. Na srečo živimo v času, ko je socialno mreženje doseglo globalne razsežnosti in razdalje niso več ovira. Pri vzpostavitvi njunega poznanstva pa je zopet imel prste vmes Whitov manager Alex Chase, ki je odgovoren za precejšen del Paulovih sodelovanj z zvenečimi rap imeni, kot sta Danny Brown in Homeboy Sandman. White in Biddines sta izmenjala beate in verze ter kaj hitro dojela, da je njuno sodelovanje neizbežno. Za razliko od EP-ja White Sands, na katerem Homeboy Sandman ekskluzivno rapa čez beate Paula Whita, pa sta Biddines in White ustanovila zasedbo Golden Rules in tako navidezno zabrisala ločnico med raperjem in producentom.

O vse daljšem rezimeju Paula Whita ni treba nadrobno razlagati, saj njegovo kariero na Radiu Študent budno spremljamo že vse od plošče Rapping With Paul White, na kateri se zvrsti vrsta eminentnih raperskih imen. Ravno s projektom Golden Rules pa je nase opozoril še raper, vokalist, tekstopisec in producent Eric Biddines, ki je bil poprej na naši strani Atlantika relativno neznan, četudi ima za sabo že 6 izdanih albumov in EP-jev, ki jih je vse izdal pri lastni založbi Planetcoffebean ali Juggernaut Sound Production. Odraščal je na jugu Floride, kjer je poslušal sodobne R&B in motown izvajalce, kot sta Al Green in Luther Vandross. Močan vpliv pa sta nanj imela tudi OutKast, za katera pravi, da je pri trinajstih nanj močan vtis napravil verz s plošče ATLiens "No drugs or alcohol so I can get the signal clear", ki mu je pomagal ohraniti trezno glavo v najstniških letih in kasneje v življenju.

Ericov trezen pristop do življenja se občuti tudi v besedilih, ki jih je spisal za ploščo Golden Ticket. Na njej obravnava najrazličnejše tematike od spominov na otroštvo in svojo teto Pearl v komadu Auntie Pearl’s House, na dvome, ki se porajajo ob koncu razmerja z nekom v It’s over, do lahkotnejših, kot so makaroni ali striptiz ob poslušanju Lutherja Vandrossa s punco. Vse skupaj se dopolni v koherentno celoto z beati, ki jih zopet mojstrsko sproducira Paul White in ki v Ericu sprožijo spontan plaz besed, ki postanejo besedilo tega ali onega komada. Teh je na plošči štirinajst v skupni dolžini nekje štirideset minut, vendar se komadi med seboj povezujejo v tako lahkotno celoto, da je plošča naokoli, kot bi mignil.

V komadu Never Die se jima na vokalu pridruži še starosta rap scene Yasiin Bey, ki je svoj čas deloval pod imenom Mos Def in ki na plošči niti ne izstopa drugače kot po imenu. V komadu sta si z Ericom tako po slogu kot barvi glasu praktično enakovredna. Razliko je mogoče opaziti le v za odtenek počasnejšem tempu Yasiina, vendar želja po ponovnem poslušanju komada nastopi predvsem zaradi zasvojljivih producentskih prijemov Paula Whita in briljantne umestitve vokalne zanke na uvodu komada ter njene ponovitve med njim, ki da češnjo na vrh torte in prst na gumb ‘on repeat’.

Paul White je mojster na svojem področju in z neumornim digganjem res najde unikatne sample, s katerimi njegov slog ostaja svež. In ravno s tega vidika nekoliko razočara v komadu It’s Over, saj beat preveč spomni na komad Where You Gonna Go? z lanskoletne sole plošče Shaker Notes. Hkrati pa je to malodane edini ugovor, ki ga najdemo za sicer zelo solidno in, kar zadeva kvaliteto, zelo konsistentno ploščo. Na njej najdemo tako hite, ki nam zlezejo pod kožo, še preden jih je konec, kot tudi komade, ki na nas napravijo počasnejši, a dolgoročnejši vtis.

Album najverjetneje ne bo podiral rekordov, se bo pa verjetno prej ali slej otresel primerjav z zgodnjimi deli dvojca OutKast in z leti postal eden tistih albumov, ki jih bodo naši otroci čez 20 let našli v naših zbirkah, saj bo tudi takrat plošča še vedno zvenela, kot se spodobi. Nekaj, česar si ne upamo trditi za večino trenutnim trendom sledeče produkcije. Golden Ticket ima dušo, ima pozitivno sporočilnost, ima lahkoten flow, ima pop potencial in alter pikantnost, vse to brez uporabe besed, ki se začnejo na 'n' in 'f'. Predvsem pa je brezčasna.