samozaložba, 2024

Prvega januarja leta 2017 je izšla plošča Ulkus, tisti čas za recenzentko ena ljubših domačih težjekitarskih plošč njej popolnoma neznanih glasbenikov. Trio kitarista Sergeja Pojavnika, bobnarja Tomaža Abrama in basista Andraža Zlobca je presenetil z domiselnim imenom v slovenščini, domiselnimi naslovi komadov v slovenščini, preprosto, toda zapomnljivo, izvirno črno-belo naslovnico, podobno pa se je godilo tudi njihovi inštrumentalni muziki. Goragorja je nekolikanj starejša »nedružabna« postmetalska zasedba iz Goriških brd, pred nekaj dnevi, prvega januarja letos, pa je v isti postavi kot pred sedmimi leti ponudila svoj tretji, doslej najdaljši studijski izdelek – Monokrom.

Žleht žlahta, Prvi greh, Stalna terapija, Močerad so bile štiri skladbe s petkomadnega debija Ulkus, ki so se v spomin zasidrale zaradi naslovov, ki jim moramo priznati potencial za precej nazorno, lucidno rdečo nit oziroma komentar, čeprav gre za inštrumentalno glasbo. Ti štirje komadi se berejo kot opisnice štirih korakov, štirih izkušenj v življenju neke podalpske osebe, zvok teh skladb pa je bil, podobno kot njihovi naslovi, izstopajoč, pripravljen z izbornimi detajli in zasuki, in za slovensko sceno pravzaprav nepričakovan. Ime benda in naslovi komadov so pustili pečat nekakšne domačnosti, tudi v zvoku, četudi gre za zvrst glasbe, ki ji po zvočni plati težko pripišemo »slovenskost« in ki v slovenskem prostoru pravzaprav tudi ni imela in še vedno nima zajetne scene z velikim številom sorodnih bendov. Gorogorja tako lahko umestimo med nekaj, na prste dveh rok preštetih zasedb, ki sestavljajo za našo državo nenavadno kvantitativno majhen, hkrati pa nenavadno zelo kvaliteten postmetalski, sludgerski in stonerski nabor, ki v mnogih drugih državah poka po šivih, ne premore pa veliko izstopajočih plošč.

Zasedba Goragorja vendarle nekoliko štrli iz nabora domačih bendov, ki jih imamo v mislih. Metal, ki ga glasbeniki ustvarjajo, je zelo pogosto izrazito zaznamovan s postrockerskim značajem in je zato tudi bolj milozvočen, repetitiven, ponudi pa dovolj progresivnejših, bolj težaških odsekov, ki običajno učinkujejo kot vrhunci skladb ali pa kot prehodi iz enega dela skladbe v drugega. Nič drugače ni z novo ploščo, pripravljeno na podoben način, s podobnim konceptom, s scenosledom sedaj sicer šestih komadov in po dolžini morda do sedaj z najbolj »dolgometražno shemo«, čeprav poslušanje vseh treh bendovih tvarin, tudi drugega izdelka, plošče Akarma, iz leta 2019, ne pusti vtisa, da bi šlo za krajše izide. Ne zgolj zaradi dolžine, temveč predvsem zaradi zvoka, muzike same in njene pretočnosti, razpletanja in številnih odmevov in nepreštevnih zloženk, puzel v sestavljanki. Ne glede na ta opis je glasba Goregorja v temelju izčiščena, premišljena, ne pretirano zapletena glasba, kar trio neguje tudi s podobo in z minimalno prisotnostjo na pretočnih platformah in družbenih omrežjih. Naklonjeni so črno-beli podobi, torej monokromu, dosledno s tem pa pripravljajo tudi glasbo, ki z vsakim novim izdelkom z izjemo majhnih, toda slišnih podrobnosti, bistveno ne odstopa od tega, kar smo lahko spremljali v preteklosti.

Plošča Monokrom je po zvoku precej bližje prvencu Ulkus kot plošči Akarma izpred štirih let, za katero so se glasbeniki usmerili v progresivnejši odvod metala. Čeprav je to morebiti videti kot korak nazaj, gre vendarle za kompliment. Zdi se namreč, da je Gorigorja nekako na kožo pisana nekoliko bolj razrahljana progresivna zvočna slika, ki raje premleva širna gorovja z nekaj strmimi prepadi kot pa nenehno nagnetene ceste ali pa denimo namrščeno samodisciplino, ki pogosto ždi nekje v zatilju ali pa kar v ospredju bendov s tovrstnim, ultraprogresivnim metalskim zvokom. Ostaline s predhodne plošče najbolj zaznamo v drugi skladbi, Črni Vrej, ki z nekaj rifi namigne na toolovski zvok, četudi trio ne ustvari kakšnega vrhunca, značilnega za omenjeno zasedbo, glasba je tudi zasnovana drugače. Je torej manj kompleksna, še vedno sicer razdelana, sestavljena iz različnih ponavljajočih se delov, variacij in tudi vseskozi spreminjajočih se koščkov, toda zveni precej manj strnjeno, manj nastrojeno, počasneje, bolj razpotegnjeno, bolj gorato, pri tem pa izstopata skladba Stran od Sonca in komad Brezpotja z rifom, ki ta komad v drugi polovici učinkovito razloči od preostalih skladb na plošči in najbolj ostane v spominu.

S ploščo Monokrom se je vrnila hladnost Goregorja, kot jo poznamo s prvenca. Tista, ki izzove vonj po snegu ali pa pozni jeseni, prikliče razgled po prazni krajini, ki jo lahno bogatijo razdrobljeni kitarski drobci kot kakšne samotarske ptice nekje sredi praznejšega dela mesta, na njegovem obrobju ali pa v kakšnem odročnejšem manjšem kraju. Tam, kjer sami, v miru, kdaj še srečamo močerada, tisto redkejšo vrsto od žleht žlahte.