Athens Of The North, 2019

Greg Foat je britanski jazzovski pianist in klaviaturist, skladatelj in glasbeni delavec, ki ga kljub njegovemu dolgoletnemu in vplivnemu delu na programu Radia Študent v Tolpi bumov prvič obravnavamo šele z njegovim devetim albumom. Je pobudnik zasedbe The Greg Foat Group, skupine, ki je v tem desetletju zaplodila pet plošč, ki so se ukvarjale s pretežno počasnejšim, filingaškim, kreativnim jazzom, včasih oklicanim tudi za vesoljskega. Svoje mesto je zasedba našla med sladokusci, iskalci specifične mešanice tradicije in v glasbo zelo kontrolirano vnešene sodobnosti. Sicer je ena odlik Grega Foata ta, da na svoje albume vselej povabi širok krog glasbenikov, ki poskrbijo za zvočno širino in sliko, medtem ko Foat običajno prevzame krmilo, vodi snemanja in skozi avtorstvo skladb skrbi za ozemljitev ter smer, v katero se giblje muzika. Njegova deveta plošča The Mage, ki jo predstavljamo v tokratni Tolpi, je za spremembo podpisana zgolj z njegovim imenom in kot taka je tudi prva, ki je izšla pri založbi Athens Of The North, škotski založbi, ki deluje v Edinburghu. Foatova diskografija je preobsežna, da bi jo kar tako popredalčkali, vsekakor pa Greg vselej v svojem ustvarjanju išče nove jazzovske pristope, nove inštrumentaliste, nove ritme in nove navdihe. Na novi plošči se je odločil za bolj umirjene ritme, bolj umirjeno melodiko, in nasploh je The Mage mirna ter za razliko od predhodnic morda celo nekoliko ukalupljena plata. Foat naj bi se namreč s tem albumom želel pokloniti dediščini britanskega jazza, hkrati pa predstaviti tudi svoj pogled v prihodnost.

V nastavljanju ritma za ploščo se Foat tako odloči za izmenično predstavljanje svojih tokratnih tendenc. Najprej nastopijo tri kompozicije, ki niso Foatove in štimo prve polovice plošče nastavijo precej v smer folkovsko obarvanega jazza. V tej štimungi so tudi drobci prostega jazza, postbopa in vokalov, za katere v uvodu poskrbita Kathy Garcia in moški pevski zbor, večinoma pa gre za relativno utirjen sodoben jazz. Kitare, klavir, tolkala in saksofon nas nato v svojem plesu zazibajo v globoko duhoven tretji komad na plošči - Drifting, ki predstavlja kretnico v vzdušja, kakršna običajno asociiramo s Foatom. V drugi polovici albuma slišimo štiri avtorjeve originale in plošča je na B-strani bolj razgibana, od ekipe dobimo več masti, groova, živahnosti, sodobnosti, ostane pa občutek, da so glasbeniki zadržani, od njih bi pričakovali še več žmohta, sočnosti, sploh glede na njihove renomeje. A morda se ravno v renomejih in dolgoletni prisotnosti na sceni skriva vzrok za ta pritlehen, a vendar slišen manko tako v performansu kot v sožitju skupine, ki je odigrala to glasbo. 

Na albumu poleg Foata na eni strani igrajo štiri legende britanskega jazza; bobnar Clark Tracey, ki je med drugim igral tudi s Pharoahom Sandersom, saksofonist Art Themen, učenec Sonnyja Rollinsa in Dexterja Gordona, ki je močno zaznamoval prejšnje stoletje brit jazza, pa kitarist Ray Russell, ki se je najbolj uveljavil v jazzovskem fusionu, ter Duncan Lamont. Pravkar omenjeni škotski tenor saksofonist je še ena močna figura na plošči, a Lamont je skoraj natanko dva meseca po izidu albuma žal preminil v svojem 88. letu starosti. Na drugi strani poleg Foata v zasedbi igrata tudi dve pomembni figuri modernega britanskega jazzovskega izraza - Malcolm Catto, član kolosalne zasedbe The Heliocentrics, ki je, upamo, ni treba posebej predstavljati, ter Moses Boyd, mladi zvezdnik nove generacije britanskega jazza, ki še posebej od poriva, ki ji ga je izpeljal Gilles Peterson, uživa izjemno pozornost svetovne jazzovske srenje. Boyd je namreč eden od bobnarjev zasedbe Sons Of Kemet, ritmizira z bendom Theona Crossa, sodeloval pa je denimo tudi s princeso britanskega rapa Little Simz. 

Sicer pa bi si upali trditi, da je ravno to, čemur v PR pripisu k albumu pri založbi Athens Of The North pravijo povezovanje točk med preteklostjo in prihodnostjo britanskega jazza, tudi tisto, kar na plošči The Mage šepa. Gotovo si starci zaslužijo svoj poklon in pozornost, gotovo si mlajši zaslužijo enako, a zdi se, da album zaznamuje neprijetna značilnost, da nas ne pripelje nikamor, da sodelujoči med seboj niso razvili kemije, ki bi projekt dvignila nad povprečje. Sicer ne vemo, kakšne module je ob snemanju sestavljal Foat, a razkorak med valovnimi dolžinami je očiten, zadržanost solistov je prevelika, nasploh je na plošči čutiti premalo drznosti. Zdi se, kot bi si fantje prizadevali predvsem sestaviti zelo fino jazzovsko ploščo, brez pretiranih pretresov in z mnogo prelepimi momenti, kar jim sicer uspe. A vendarle ostanemo pregloboko v udobju nežnega, pridušenega jazza, vse premalo je energičnih izletov, kakršne slišimo v skladbi The High Priestess, gre bolj za meditativno, mirno glasbo. Ta kljub zanimivemu folklornemu pridihu in momentom čistega jazza na žalost ni oblikovana, premišljena in ne zveni tako dobro kot na primer trojček cvetlic iz Foatove diskografije, ki si izšle pri založbi Jazzman - Girl And Robot With Flowers, The Dancers at the Edge of Time in Cityscapes / Landscapes.

Plošča je torej še en uspešen get-together različnih glasbenikov, ki jih je v studio postavil Foat s svojo tendenco po preizkušanju medsebojne kemije ob ustvarjanju, tokrat z dodano dimenzijo poklona britanski jazzovski dediščini. Ta lakmusov papir bo s svojo barvo tokrat kljub nesporni kvaliteti albuma pokazal tudi na njegovo nekoliko kiselkasto plat, predvsem zaradi letvic, na katerih je Foat stal že v preteklosti. Končna sodba glede albuma The Mage je torej - zelo solidno in zadovoljivo, fino jazzovsko, a še zdaleč ne najboljše, kar lahko pripravi Greg Foat.